Prevajalski tečaj

Novi prevod

Odlomki iz prevoda Branka Šömna

»Torej, ponoči sem imel prijetne sanje. Sanjalo se mi je, da klečim v gozdu pred mlatilnico, iz zraka pa je priletel sveti Jožef in nad mano naredil velik križ. Zjutraj sem takoj vedel, da bom stavil na hokej na ledu in kolesarstvo, ker je sveti Jožef devetnajstega, v tretjem mesecu …« je rekel Jarda in si zapel plašč. Ko je potem hotel Pepíku reči, da so za igre na srečo zelo pomembne sanje in razumevanje sanj, ga je prekinil močan udarec od zunaj, potem žvenketanje in preklinjanje. Oba sta padla v žleb pisoarja, in ko sta se dvignila, je Jarda opazil, da je k njima priletela osmica, napisana na mlečni črepinji.

Zjutraj sem imel prijeten sen. Sanjalo se mi je, da klečim v gozdu pred mlatilnico, po zraku pa je letal sveti Jožef in delal nad mano velik križ. Takoj zjutraj sem vedel, da moram posaditi zimske rože, kajti sveti Jožef je devetnajstega, tretji mesec … – je rekel Jarda in si zapel plašč. Ko je hotel Pepiku reči, da je za Loto zelo važno, kaj se človeku sanja, se je zunaj zaslišal močan udarec, nato je zahreščalo in zaslišalo se je preklinjanje. Stopila sta iz provizorične latrine, in ko sta pogledala na cesto, sta lahko samo ugotovila, da je prednju priletela osmica.

»Hej, … gorska reševalna služba! Osmica!« se je razveselil Jarda.

»Kakšen plašč pa imam!« Pepík si je ogledoval rokave.

»To je namig prav od zgoraj!« je vzkliknil Jarda in držal pred očmi črepinjo, »in povem ti tudi, da nobene številke razen teh nimajo vrednosti! Usodne so! Glej no glej, zjutraj hokej in kolesarstvo, zdaj pa še gorska reševalna služba.«

»Jaz pa bom moral nest obleko v čistilnico … ,« je suho odgovoril Pepík.

Izstopila sta iz pisoarja in videla, kaj se je zgodilo. Kamion se je ravno pred Palmovko zabil v visoko, zastekljeno uro, ki je kazala čas na vse strani neba. Udarec je vrgel vse številčnice na tlak in zvil železno konstrukcijo čez pisoar.

Ko sta prišla iz latrine, sta lahko videla, kaj se je zgodilo. Nakladalni avtomobil se je prav pred Palmovko zaletel v visoko, stekleno uro, ki je kazala čas na vse štiri strani sveta. Udarec je vrgel na tla vse številčnice, železno konstrukcijo pa divje nagnil proti latrini.

Tako sta prijatelja hodila po samih številkah.

»Vesta, da sta imela srečo?« je rekel policist in snel gumico za vlaganje z notesa.

»Ne.«

»Pa sta videla?«

»Ne … samo slišala sva!« je Jarda pokazal na pisoar.

»Dobro, lahko gresta,« je rekel policist in se napotil k šoferju tovornjaka, ki si je s tresočimi rokami urejal dokumente.

- Dobro. Lahko gresta, je rekel miličnik in se napotil k šoferju nakladalnega avtomobila, ki si je pravkar ravnal dokazni material.

»Gorska reševalna služba! Še en teden, pa bova bogata!« je rekel Jarda, poljubil kos stekla in ga vrgel k drugim na tla. Pepik je pogledal na uro in rekel: »To je fino, ampak glej, da ne zamudiva pogreba.«

Ko sta se vzpenjala na Pražačko, je pihal tak veter, da sta stopala globoko sklonjena.

Jarda se je navduševal:

»Pri takšni športni stavi zmerom improviziraš. Eno figo ti pomagajo stari stavni listki. Napisal sem si vse številke, ki so kdaj zadele.

- Takšna športna stava ti pade samo enkrat v roke. Vse številke sem si izpisal, vse.

A veš, da še nikoli ni bilo jahtanja ali kanuistike? Da je srečna židovska številka zadela samo enkrat, nesrečna trinajstica, ta pa je zadela že devetkrat? Tvoj stric Adolf, na pogreb katerega greva, je govoril: »Krti rijejo ob lihih urah, liha števila so srečna.«

Stavila sva … Kot zanalašč so zadela le soda števila …«

Zasekala sva … na dan je prišlo sodo število krtov …

Ustavil se je in zajel sapo.

»To je to! Človek mora imeti do števil oseben odnos. Mora se nekako usodno spoprijateljit s številkami, imet skoraj ljubezensko razmerje. In to bo to. Na primer tisti avto … Zame je to čisto običajna kripa, ampak če bi me samo takole za srečo majčkeno povozil, bi njegova registrska tablica že nekaj pomenila. Pa takole?«

»Jarda, pazi!« je zakričal Pepík in odskočil. Videl je, kako se je iz kamiona, ki je vozil navzdol, zvrnil sod in padel pod kolesa škode spartak, ki je peljala navzgor na Pražačko. Par metrov od njiju. In takoj je zletel v zrak steber rumenega prahu, zaslišalo se je hreščanje in cviljenje gum.

Pepík je stal ob obcestnem kamnu in obupano ogledoval svojo žalno obleko, ki je bila že ravno tako rumena kot stalno rastoči rumeni oblak, iz katerega se je pravkar opotekel Jarda.

Pepik je stal ob oguljenem kamnu in žalostno zrl v svoje hlače, ki so bile popolnoma rumene, kot ves mrak v bližini, iz katerega se je izluščil Jarda.

»Prismoda prismojena, kako pa voziš!« je v oblak kričal Pepík in spet ogledoval obleko.

»Ne posmehuj se!« mu je Jarda zamašil usta. »To je samo znamenje z neba!« je pokazal na steber rumenega prahu, ki ga je močen veter vrtinčil, da se je valil po črnkastem snegu ter naprej in naprej rumenil pobočje pod Balkánom in je že mazal tudi Krejcarek.

»Še ta mesec bova polna cvenka,« se je hihital. Potem je šel okrog spartaka, ki se je prikazal iz oblaka, pokleknil v polmetrski zamet rumenega prahu, obrisal registrsko tablico, ampak veter jo je takoj spet porumenil. Osredotočil se je na posamezne skupine številk in jih hitro brisal.

-Samo še ta mesec bova suha, je mrmral. Potem je obšel spartaka, ki je tonil v prahu, pokleknil do polmetrskega kupa rumenega prahu, pobrisal po sodu, da se je prikazal zaščitni znak, ki ga je pa veter takoj spet zasul. Pogledal je na skupino številk in jih jadrno obrisal.

»Skok v vodo!«

-Čudovito potovanje!

Gledal je dalje …

»Umetniško jahanje!«

-Umetniška telovadba!

Spet je hitro obrisal …

»Pa ritmična gimnastika!« je tretjič zakričal.

Veter je zagrnil tablico in izpod karoserije zvrtinčil rumeni anilinov prah in ga naprej razpihoval. Voznik spartaka se je držal za volan, oči je imel zaprte in kar naprej si je mislil, da se mu vse to le sanja, da je možno, ko bo odprl oči, ne bo tako, kot je videl, slišal in čutil … Zdaj je končno odprl oči in ko je tatra 111 žvižgala s hriba, je zapeljala v kup in zaprašila spartakova okna.

»Ritmična gimnastika!« je zavriskal Jarda.

»Pa ja, dobra gimnastika!« si je vlival pogum lastnik spartaka in se zvalil iz avtomobila.

»Marija, prvič sem se peljal z njim!«

Jezus, česa takšnega še nisem videl!

Sklenil je roke, ko je videl, da stoji do kolen v rumenem prahu.

»Oprostite, ne upam si pogledat.

Kaj imam pod kolesom?« je rekel zaskrbljeno in gube so se mu podaljšale do ušes.

»Dvestokilski sod z anilinom,« je rekel Pepík.

Kaj imam pod koleni? je rekel in spreletela ga je kurja polt.

-Dvometrski sod z anilinom, je rekel Pepik.

»Zakaj sem sploh šel na pot!« se je z rumeno dlanjo po čelu tolkel lastnik. »To me bo žena prijela! Bojim se pogledat … A je hudo razbit?«

»Kaj pa naj jaz rečem na obleko? Saj greva na pogreb. Stric je umrl …« je vzdihnil Pepík in si kljub temu ogledal nos avtomobila. Potem je rekel: »Saj ni hudo stolčen. Samo levo kolo je odtrgano … Blatnik je prav tako malo zvit, hladilnik pa vam je majčkeno porinilo noter …«

»Kaj bo na to rekla žena?« si je zakril obraz avtomobilist.

»Saj veste, da vas ne bo pohvalila … Najhujše pa je … Naj vam povem?« je vprašal Pepík in pogledal na uro, ki jo je najprej obrisal.

-Kaj bo na to rekla žena? je zastokal avtomobilist in si obrisal obraz.

-Veste, da vas ne bo kap … Najslabše pa je … ali vam lahko povem? je vprašal Pepik in pogledal na uro.

»Kar povejte, na vse sem že pripravljen!«

»Celo karoserijo imate premaknjeno.«

»Za božjo voljo!« je zastokal lastnik, »to bo jutri prijeten božič!« In iz obupa je zlezel, tudi že v rumenem plašču, v spartaka, z zadnje poličke je vzel omelce s petelinjim perjem, zlezel ven in začel živčno ometati svoj avto, s katerim se je prvič peljal.

-Ves motor imate zmečkan.

-Moj bog! je zaječal voznik, to bo jutri doma pravi pekel. In potem je spokorniško zlezel ves rumen za volan, vzel z zadnjega okna omelo s petelinjim perjem, se splazil ven in začel živčno brisati prah z avtomobila (naprej manjka)

Po skoraj golem bregu se je do avta privlekel fant s sankami. Zajel je prgišče anilinovega prahu, potegnil lastnika za rokav in vprašal: »Gospod, lepo vas prosim, kaj je tole?«

»Jejej,« je zastokal lastnik. »Pojdi stran ali pa ti bom kaj naredil!

»Samo ene živce imam!« se je drl in mahal po zraku s pisanim petelinjim perjem.

Živce imam popolnoma zrahljane. (naprej manjka)

»Poslala vam bova kifeljca s Pražačke,« je rekel Jarda in se premaknil. Ponavljal je: »Skok v vodo … Umetniško jahanje … Ritmična gimnastika …«

Na Olšanih je besnel tak vihar, da so gole veje dreves štrlele kot drogovi zastav. Poleg pokopališke cerkvice so igrali premraženi hornisti, premikali prste, napihovali lica, vendar jih skoraj ni bilo slišati, saj jim je veter sproti odnašal zvoke trobil.

Na Olšanih je bil tak veter, da so posamezne smreke škripale kot jambori. Poleg hribovske kapelice so igrali premraženi muzikanti, težko so pregibali prste, se napihovali, vendar jih skoraj ni bilo slišati, saj jim je veter sproti odnašal tone od trobent.

Pepík je prebral tablico s stričevim imenom in zakričal:

»V katero smer so šli?«

Hornist je priprl oči, trobil dalje in z medeninastim glasbilom pokazal, da nekam tja … »Tja …« je pokazal Pepík smer in glasbenik je kimal, da tja, in pri tem trobil dalje v rokavicah, ki so imele odrezane konice prstov, in pritiskal tipke.

Klarinetist je zasukal oči, pihal dalje in potem slabe volje izjavil, da nekam tja … /…/ in potem je pihal dalje v rokavicah, ki so imele odrezane konce, da so mu lahko prsti leno polzeli po tipkah.

»Ti muzikanti igrajo, kot piše skoraj prazen kuli,« se je navdihoval Jarda. »Ampak možno, da se nekje v smeri vetra, na Žižkovu, kjer vihar vrže te pogrebne zvoke ob zid, ljudje sprašujejo: Od kod se je vzela ta pogrebna glasba? ... Najbrž so tamle!«

-Ti muzikantje igrajo, kot bi jaz pisal s svinčnikom, se je inspiriral Jarda. (manjka) Tam so!

»Kaj praviš?« je Pepík in nastavil dlan k rumenemu ušesu.

»Da so najbrž tamle!« je kričal Jarda in mahnila sta jo čez grobove. Ampak obreda je bilo že konec. Duhovnik je dvignil biret in kropil krsto. Veter je bil tako močan, da so si žalujoči z obema rokama držali klobuke in kaplje blagoslovljene vode je odnašal vihar na drug grob. Majhen vijoličast ministrant se je z močnim vetrom vztrajno boril za križ in trakovi so mu občasno prisolili klofuto.

»Katera vrsta je to?« je vprašal Jarda.

»Rimska devet!«

»Koliko?«

In tako je Pepik, da bi preglasil hrup viharja, zarjovel, kolikor je lahko: »Rimska devet!«

V tem trenutku je neurje ponehalo, ves pogreb se je obrnil in gledal zapoznelega, rumenega pogrebnega gosta, ki je zavriskal:

»Jahtanje!«

Prevedle študentke bohemistike, udeleženke fakultativnega prevajalskega tečaja:

Špela Kopitar, Katarina Puntar, Maja Rančigaj, Petra Velikonja, Kristina Tratnik. Mentorica: Nives Vidrih

Odlomki iz prevoda Branka Šömna. V: Strogo nadzorovani vlaki. Ljubljana: DZS, 1981.