Slovaška književnost

Ivana DOBRAKOVOVÁ (1982) je slovaška pisateljica in prevajalka. Prevajalstvo je študirala na Filozofski fakulteti Komenskega v Bratislavi. Prevaja iz francoščine in italijanščine (Emmanuel Carrère, Marie Darrieussecq, Thomas Gunzig, Simona Vinci idr.). Je zmagovalka natečaja Poviedka 2008. Svojo pisateljsko pot je začela z zbirko zgodb Prva smrt v družini (2009), za katero je dobila nagrado Jána Johanidesa, leta 2010 pa je izdala roman Bellevue. Njene zgodbe so bile prevedene v več evropskih jezikov.

Ivana Dobrakovová: Prva smrt v družini (odlomek; Bratislava: Marenčin PT 2009)

On in ona

Ne midva

Kar naenkrat je otrpnila, brez opozorila, brez razloga, obstala je, presenečen sem se ustavil tudi jaz, čakal sem pojasnilo ali vsaj znamenje, sramežljiv nasmeh, ampak ona me je le strmo opazovala, počutil sem se kot debil, in potem je položila uho k mojemu prsnemu košu, k srcu, napeto poslušala, se spet dvignila na rokah in me opazovala, že sem hotel spregovoriti in vse skupaj obrniti na šalo, stegnila je desno roko in mi šla s prsti čez prepoteno čelo, kazalec je obliznila in me vprašala kako sem. Med seksom me še nihče ni vprašal kaj bolj absurdnega, kako si, kako se počutiš, ti ni prevroče, naj odprem okno, pokličem rešilca, to res niso vprašanja, ki se jih postavlja v takih trenutkih, ampak ona je bila videti smrtno resna, gledala mi je naravnost v oči, najbolj vsakdanje vprašanje, kaj naj bi rekel, fajn mi je, nasmehnil sem se in jo zgrabil za pas; gesta, s katero sem jo hotel napeljati k začetni dejavnosti, ampak ona se je izmaknila in se zvalila poleg mene ne posteljo.

Mislim, da bi si moral malo odpočiti. Najbrž slabo slišim, ne, jaz nisem utrujen, od srca sem se zasmejal, sem poln moči in trenutno nočem niti pomisliti na počitek, hočem nekaj popolnoma drugega, (vedno se počutim malo bolno, ko ji govorim takšne stvari), ampak ona se je odmaknila, ne, resno, odpočij si, veliko si delal, gotovo si utrujen, ravno si se vrnil iz pisarne, naredila ti bom limonado, v redu?

Skočila je iz postelje in naga stekla mimo odprtega okna, slišal sem znane zvoke iz kuhinje in ko se je vrnila, sem res imel večjo željo po hladni pijači, kot po njej. Ampak tega mi še nikoli ni naredila, nočem, da bi se to ponovilo. Najprej sem odpil, potem sem jo resno pogledal v oči, tako, kot ko prepričujem stranke, naj kupijo nove izdelke, kaj se je zgodilo, zakaj si nehala, saj sem zmogel, kaj ti ni bilo všeč? Še naprej se je izmikala, ampak na koncu sem jo spravil v kot, prijel sem jo za zapestje, oprl ob steno, no povej, nimam se časa tu nategovati v neskončnost. Videla je, da se ne more izmuzniti, začela se je prisiljeno smejati, ampak ati, nisi več najmlajši, moral bi se paziti, da te ne zadane infarkt ali kap.

Ne prenesem, da mi reče ati, in ona to dobro ve. Mlada ljubica, hvala lepa, to ima tudi svoje prednosti, ampak ta otročjost, igranje vloge: jaz sem tvoja hčerkica, sem majhna in ti si star bedak, včasih bi jo kar raztrgal, ampak vseeno, hočem jo obdržati, vseeno bolje kot emancipirane štiridesetletnice – feministke z uvelo kožo. Ampak kaj, ko mi ta smrklja kar naprej meče pred nos, da bi lahko bil njen foter. Ne mislim biti tvoj očka, niti hliniti nekakšnih očetovskih čustev, ker jih do tebe ne gojim.

Namrščila se je. Glej, vem, da je tvoj oče umrl zaradi infarkta in da si to težko prenesla, ampak on je bil mnogo starejši od mene in zapovrh, jaz nimam problemov s srcem. Nič se mi ne bo zgodilo. Ni mi verjela. Ideja o infarktu jo je navdušila in ni se ji hotela kar tako odpovedati. Cele dneve me je zaskrbljeno opazovala, za večerjo je zdaj vedno pripravila solato in kuhala lahke jedi, ni me več silila po stopnicah hoditi gor v peto nadstropje, ne, spodobno sva skupaj vstopala v dvigalo. Še vedno se je ljubila z menoj, ampak opazil sem, da skuša prej končati, da se ne bi preveč zadihal, spotil, izčrpal, zgrudil. Očital sem ji, ampak zaman.

Nisem hotel izzivati konfliktov, odgovarjal sem na njena vprašanja o stresu v službi, o nenadni smrti mojega očeta pred tridesetimi leti, ampak enkrat je res začela pretiravati, od nekod je privlekla nekakšne teste  in me začela zasliševati, ješ sadje in zelenjavo vsak dan? si moški po štiridesetem letu? imaš prekomerno težo? kadiš? živiš sedeči način življenja? se vsakodnevno ukvarjaš s športom? vprašanja, na katera je vedela odgovore, ampak mi je hotela dokazati, znanstveno podpreti, utemeljiti, zakaj lahko vsak trenutek stegnem pete v prepozno priklicanem rešilcu, tako kot njen oče, tako kot milijoni ljudi po celem svetu.

Prevedla Jera Grahek

Janko JESENSKÝ (1874—1945), slovaški pesnik, pisatelj in prevajalec. Je eden najpomembnejših predstavnikov obdobja slovaške moderne. Pisal je pesmi, črtice, novele, humoreske in pripovedke, njegovo najbolj znano delo pa je družbeno-satirični roman Demokrati, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu. Poleg lastnih del je prevajal predvsem poezijo A.S. Puškina, S. Jesenina in A. Bloka. Njegova dela so prevedena v več jezikov.

Janko Jesenský: Prikazen

Nad temnimi vrhovi je svetil mesec. Velik in okrogel kot hlebec kruha je zlival svojo srebrno svetlobo na pokrajino. Vse je bilo prekrito s prosojno temnomodro tančico. Samo glavna cesta je bila bela kot apno in cvetoče slive na obeh straneh ceste so bile kot zasnežene. Njihove sence so poševno padale nanjo in jo obrobljale z lahnimi prosojnimi čipkami. Včasih je zavil še dokaj hladen aprilski veter in zašumel med vrhovi kratkega žita, razprostirajočega se naokoli na dveh velikih njivah. Drobno drevesno listje je zatrepetalo. Sence na cesti so se premikale. Drugače je bilo mrtvo in tiho. Bližala se je polnoč.

Kaplan Červenák, s cilindrom, velikim plaščem na ramenih in z dežnikom, se je vračal domov v Rozkaloviec iz Búrnega, kamor je skoraj vsak dan hodil k gospodu dekanu Veselemu. Farani so sicer govorili, da k njemu hodi zaradi njegove hčere, gospodične Anne, saj ima tudi rozkalovski gospod župnik dobro vino, tako kot dekan, tudi dobre cigare kadi, ravno tako kot dekan, tudi karta rad, kot Veselý, ampak hčere pa nima. Torej je mogoče gospodična Anička ta magnet, ki privlači gospoda kaplana. Mogoče. Res je, da se gospod kaplan najraje sprehaja v smeri k Búrnemu. Tudi to je res, da se ti sprehodi končajo v Búrnem. Stari dekan ga je hvaležno sprejemal in Anička je najraje filozofirala z njim. Filozofiranje se je ponavadi zavleklo do desete zvečer. Ob tem času je gospod dekan hodil spat. Razgnal ju je tudi sredi najbolj živahne debate.

»Ura je deset,« ju je preglasil. »Spat.«

In gospod kaplan je šele takrat odšel.

Danes ga ni bilo doma. Šel je k rozkalovskemu župniku, k Červenákovemu šefu, glede neke cerkvene zadeve. Ni se vrnil in mlada dva sta zabredla v filozofiji. Prvič sta sedela na vrtu in gospod kaplan je bil neobičajno občutljiv.

»Res, gospodična Anička,« je govoril, »življenje je večno. Ne konča se s tem, kar imenujemo smrt. Zamenja svojo podobo, ampak ostane tu, okoli nas...«

Pri tem je preučeval njeno visoko, vitko postavo in grško pričesko, poglajeno k sencam in majhen, redek frufru, ki ji je padal na visoko, okroglo čelo. Razmišljal je, da k grški pričeski frufru ne paše. Ravno ji je hotel povedali, da ima slabo oblikovano pričesko, ko je zaskovikal čuk. Od nekod zadaj je prišel ta neprijeten, strašljiv glas. Anička se je stresla in vprašala:

»Komu dejansko skovika?«

Iz skovikanja je prešla na prikazni.

»Pri nas jih je grozno veliko,« je dodala.

»Kot povsod«, je pripomnil kaplan.

»Ampak pri nas so zares,« je rekla. »Najbolj gotova je tista, ki se prikazuje pri Skalki.«

»Pri Skalki? Pri tej, nedaleč od nas?«

»Tam.«

»O tej še nisem slišal. Kaj je to?«

»Ob polnoči se prikazuje župnik, ki je umoril nekega otroka. Na mimoidoče meče kamenje. Zadane vsakogar in tam, kjer ga zadane, mu ohromi ud. Nekaj belega se plazi za njim in stoka. To je ta otrok. Ni še znal hoditi, ko ga je ubil. Zato se plazi.«

»Neumnosti,« je župnik zamahnil z roko.

Prevedla Jera Grahek