Češka književnost

Jaroslav HAŠEK (1883-1923) je bil češki pisatelj, publicist in novinar. Njegovo najbolj znano delo so Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni. Pričujoče besedilo pa je prevod odlomka pripovedke O športu, ki je bila leta 1907 objavljena v anarhističnem časopisu Nová Omladina. S pomočjo satire nam podaja njegovo radikalno mišljenje in kritičen odnos do vladajočega sistema in družbe, vse to pa ovija v dobro mero humorja. Čeprav je ustvarjal že pred sto leti, so njegova dela še danes aktualna.

 

Jaroslav Hašek: O športu (1907)

 

Za družine ljudi, ki nimajo kraljevskega naziva in niso pomaziljeni, danes ne vlada mnenje, da bi se športna dejavnost posameznih članov izgubila brez zapisov za javnost. Časopisi, ki danes opuščajo omembe navedenih športnih dejavnosti vladarjev, prinašajo obširne referate o državljanskih športih. Časopisi imajo svoje posebne športne rubrike, ki jih bralci berejo raje kot novice o dejavnostih parlamenta, čeprav nočem reči, da bi za poslušalce na galeriji parlamenta ti obiski pogosto ne bili šport, če rečemo, da je šport zabava.

Bodite pozorni na rubrike: nogomet, lawn-tennis, sabljanje, atletika, golf, kolesarjenje, avtomobilizem itd. itd.

Svet si vedno znova in znova izmišlja nove športe …

Športni časopisi rastejo kot gobe po dežju, ljudje navdušeno ploskajo zmagovalcem v športu, ljudje si kupujejo športne almanahe, ali z drugimi besedami: družba danes pretirava s pomenom športa!

Pri nas imate: Slavia je najboljše nogometno moštvo v Evropi razen Anglije, oziroma je bilo. In naši časopisi, hvaleči njihove zmage nad tujimi moštvi, so pisali o njih kot o nečem, kar ima za češki narod dolgoročni pomen. Uvodniki so bili namenjeni nogometnim češko-danskim stikom, v to so vpletli Svatopluka Čecha, ki je napisal pesem Dagmar o Čehinji, ženi danskega kralja v srednjem veku. In vse to samo zato, da so Danci igrali s Slavio.

Nič več drugega ni manjkalo, kot da bi neki navdušenec v »Máj« bil napisal pesem:

 

»Tako z Anglije nam drugo vzide sonce,

Wycliffa Hus se učil je poznati,

In po sto letih božje bojevnike

Anglija uči nogomet igrati.«

 

Iz Anglije seveda izvira beseda šport, iz Anglije izvira nogomet. Z nogometom so Čehi zavzeli prvo mesto v vrsti kulturnih narodov, Slavia je dala v času svojega delovanja tujim moštvom preko 4000 golov. In iz Anglije je bil Wycliff, Wycliffa je iz spisov poznal Hus. Kako hrabre kombinacije za naše meščanske časopise.

Vse to je seveda športu neprimerno, takšno pretiravanje šport razvrednoti.

Šport naj bi bila kakršnakoli telesna vadba, ki za tega, ki se s pravim športom ukvarja, ni samo zdravstvena korist, ampak tudi duševna okrepitev. Telovadba je šport. Šport so sprehodi v naravo. Šport so atletska tekmovanja in podobno. Nikoli pa šport v pravem pomenu besede ni biljard, pink-ponk in druge podobne igre.

Šport naj bi služil utrjevanju telesa. Šport je plavanje, šport je metanje diska.

Po težkem duševnem in telesnem delu takšni športi niso samo osvežitev, ampak tudi nujnost v korist zdravju.

Pohodi na čistem zraku, kjer ni dima iz tovarn in rudnikov. Sprehodi po deželi.

Po delu šport. To vsak razume! Vendar za svoj poklic imeti šport, potem šport že ni več to, kar naj bi bil, ampak se izrodi v prismojeno iskanje nečesa, s čimer bi si meščanska družba skrajšala dolgčas, medtem ko se drugi nad tem obregajo.

Šport pripada vsem!

Prevedla Barbara Šinkovec Kutin

 

 

Jan Balabán (1961-2010) je bil češki pisatelj, publicist in prevajalec. Najbližji mu je bil žanr eksistencialnih pripovedk, v katerih se je ukvarjal s karakterji, ujetimi v trenutku preživljanja neke osebne krize. Njegovi »junaki« so običajni ljudje z vsakodnevnimi problemi – ločitev, alkoholizem, bolezen, smrt … Besedilo, ki smo ga prevajali na natečaju, je odlomek iz romana Vprašaj očeta (Zeptej se táty) – ta je bil po mnenju bralcev češkega časopisa Lidové noviny izbran za Knjigo leta 2010.

 

Jan Balabán: Vprašaj očeta (Zeptej se táty, Brno: Host 2010)

(odlomek romana)

 

Za vrati so se zaslišali koraki. Jenovéfa je skočila na noge.

 

Kje si bil tako dolgo?

 

Z nenadnim gibom ga je objela okrog vratu in v dolgem poljubu se za trenutek ni ločilo, kje se eden od njiju začne in drugi konča. Potem sta se oblekla in prižgala svetilko, ki je na stvari, pripravljene na mizi, vrgla popolnoma drugačno luč …

 

Emil, spiš?

 

Odprl je oči in v hladni svetlobi, ki je padala v spalnico, zagledal Jeny, ki je sedela poleg njega na postelji s koleni pod brado. Pod to nekoliko kratko brado, zaradi katere si Jeny sama sebi ni všeč. Pa vendar je ljubka kakor ženske na slikah Lucasa Cranacha. Eva in Judith. Eva podaja jabolko, Judith pa meč, ki to jabolko, okroglo kot svet, preseka. To je ona.

 

Spiš?

 

Ne več. Kaj je?

 

Nekaj se mi je sanjalo. Ti lahko povem?

 

Povej.

 

Ležala sem na tleh kot padla krava. Kakor madež, še živa, vendar že podvržena razpadanju. Nad menoj pa je stala punčka, deklica, ki je bila malo podobna moji hčeri, vendar to ni bila ona, sploh ne. Samo vedela sem, da sem ji dala življenje, ona pa tu nad menoj stoji s takšnim prezirom. Ležala sem nemočna pri nogi lastnega otroka, ki ga ne poznam.

 

Jeny, prosim te … Emil jo je poskušal prekiniti, zato ker se je bal, da bi moral začeti misliti na podobne stvari. Srečni ti, ki poznajo vse svoje otroke.

 

Ne, ne. To ti moram povedati, da si zapomnim, da do jutra ne pozabim. Ležala sem stara in nemočna pri nogi lastnega otroka in ta me vpraša: Zakaj naj te imam rada? In jaz nisem vedela kaj reči. Zakaj naj te ne pohodim kot vsak drug madež na svoji poti? In jaz sem molčala. Bila sem šibka, čutila sem, kako se kri v mojih žilah ustavlja. Ona pa je bila velika, tako znana in tako popolnoma tuja in tako popolnoma moja. Na njenem obrazu sem lahko prepoznala te materinske podrobnosti, za katere ne ve nihče drug. Bila je kot otrok, ki sem ga nekje odvrgla, on pa me je našel. To je bil otrok, nekako trileten deklič, vendar velik kot odrasel človek, večji kot ti, Emil.

 

(…)

 

Preostanek noči se mu je vlekel v presledkih spanja in bedenja. Jeny nemara sploh ni spala. Prevračala se je z boka na bok, stalno nekam hodila in ves čas je nekaj tipkala na svojem mobilnem telefonu, katerega ekran je modro svetil v temo. Telefonska signalizacija je potekala v nekakšnem vsiljivem, nervoznem intervalu. Modra svetloba, švigajoča med Jenyjinimi prsti, je kot da bi vedno znova pognala nekakšen teman val, nekakšnega demona, ki jo znova obseda.

 

Zaspal je šele proti jutru. Sanjal je, da sneži in to je bilo tudi res. Z nebesnih pernic je na umazano zemljo drvela poplava snega.

 

Grem k sestri, je zaslišal in skoraj istočasno so zaloputnila vhodna vrata.

 

Kaj? Kam? Zakaj? Po taki noči kar naenkrat teče k Johani, k temu trčenemu dekletu, ki ne bo dala miru, dokler ne bo do smrti izmučila vseh, vključno s seboj?

 

Na omarici pri postelji je ostal Jenyjin telefon. Tega se ne sme delati, pa vendar je pogledal poslana sporočila. Bilo jih je šestnajst, vsa za Johano in vsa so vsebovala samo dve besedi: OBDRŽI GA!

Prevedla Barbara Šinkovec Kutin

 

 

Ludvík Vaculík se je rodil 1926 na Valaškem (Češka). Od svoje grenke izkušnje s komunistično stranko po drugi svetovni vojni  je glasen kritik sistema na oblasti. Je avtor manifesta Praške pomladi „2000 besed“ in prednja osebnost češkega samizdata s svojo edicijo Petlice (Zapah). Znan je kot avtor številnih pomembnih del, pisanih v sočnem valaškem narečju, publicist z redno kolumno fejetonov v Lidovih novinah in večni provokator. V slovenščino je prevedeno le njegovo delo Kako se naredi fant (Modrijan, 2008).

 

Ludvík  VACULÍK: Sekira (Sekyra, Praga: Československý spisovatel, 1968)

(odlomek romana)

 

Podobno živahno je bilo po celi ulici, ženske so na primer nosile v košarah testo, da bi jim v pekarni spekli kruh. Šel sem mimo hiše, ki jo je zgradil nek mlad mizar. Umrla pa mu je žena Vilma in on je ostal sam z otrokom. Ni ravno posrečeno reagiral na takšno nesrečo: začel si je prepevati. Ni pa pel pravih pesmi, prepeval je svoje omejene misli: Dober kos odrežemo, voziček iztesamo, kolesi pritrdimo, ostružke naložimo … Za to so ga zvezali in naložili v avto. Odtlej rezbari v norišnici in po besedah zdravnikov je povsem zdrav, z izjemo rahle motnje: verjame, da je njegova žena še vedno živa. Lepo vas prosim, samo zaradi tega! Namesto da bi mu to šteli v plus. Prišel sem domov, imeli smo linolej in sveže prelakirana vrata, moja sestra je bila nenavadno velika in ljubka, oba brata sta bila po poletni tradiciji obritoglava, spet smo bili brez travnika, vzdolž skednjev so odcvetale lipe in na igrišču za potokom je piskal sodnik.

Mama je pomivala posodo, sestra jo je brisala.

Vprašal sem po očetu brez travnika.

„Hja! Saj veš, bilo mu ga je žal,“ je odgovorila mama. „Na obrazu mu je pisalo, kako ga to žre, ampak rekel je le: Sem komunist!“

„Povej mu še za tistega mesarja poleg,“ je rekla sestra.

„No, z njim je bilo isto. Pa pravim očetu: Vidiš, ta surovež je les vsaj prodal in je dobil denar.“

„In kako je na to odgovoril on?“

„Hja! Saj veš, to ga je res žrlo. Tisto garanje, ki ga je tam pustil. Najprej je bil tiho, potem pa: Pa saj je vendar ničvrednež on in ne jaz, njega mora to moriti, ne pa mene.“

Sestra je dodala:

„In spet to isto: Sem komunist, to je dolžnost. In je komunist.“

Mama pa je nadaljevala:

„Je – je. Kako bi lahko menda od drugih nekaj zahteval, če sam tega ne bi spoštoval!“

„Pa ti, mami?“

„Hja!“ je zamahnila z roko nad umazano vodo. „Prej nisem imela in tudi zdaj nimam.“

Sestra se je zasmejala in rekla: „Dal – vzel, liter zraka zmlel.“

To je bilo pravzaprav zelo preprosto in modro, s te strani in s tiste očetove, komunistične. Jaz sem se z očetom strinjal.

„Tako smo odgospodarili svoje,“ je pristavila na koncu mama z nasmehom zadružnice, saj jo je oče včlanil.

„On te je včlanil?“ sem se čudil. „Saj si vendar morala sama podpisati!“

S krtačo je drgnila mizo, nagnila glavo k rami in oklevala.

„No, seveda sama. Ampak … hm, torej, on je komunist in … in ti tudi, in kaj mi je potem še preostalo?“

Nekega dne sem šel namesto mame na njivo in ugotovil, da kmetijska zadruga – učitelji, poštar, nekaj uradnikov, žene delavcev – medtem skoraj ne premore več niti tistega voza s konjsko vprego. Vsi pa so delali s ciljem, da bi vse to nekega dne imeli in da bi pobrali lepši pridelek kot kmetovalci in kot nekoč.

Ko je tisti moj prvi dan doma oče zvečer prišel iz vasi, sem ga vprašal:

„Zakaj niste najprej poiskali kakšnih kmetov?“

„Sine, to bi šele trajalo! Tudi naš sovražnik je ves čas na preži in zato moramo vztrajati dokler je stvar v pogonu. To je, kot če rineš težek voz v hrib: enkrat se ustaviš in ne premakneš ga več.“

Prevedla Nina Kupic

 

Karel Michal (lastno ime Pavel Buksa, 1932–1984) je bil češki publicist in pisatelj. Po maturi je študiral medicino, a študija ni dokončal. Delal je kot geodet, upravnik jahalnice in dramaturg češkega filma. Leta 1996 je postal urednik literarnega časopisa Literarní noviny. Karel Michal je objavljal v reviji Plamen in Sešity. Leta 1968 je bil izgnan v Švico, kjer je delal predvsem kot učitelj tujega jezika. Ločitev od družine je Karel Michal težko prenesel. Umrl je v Baslu pri 52 letih.

 

Karel Michal: Pošasti za vsak dan (Bubáci pro všední den, Praga: Československý spisovatel, 1961)

Močna osebnost

»Vas to, mlad guspod, ne zanima?«

»Zanima, seveda, zelo me to zanima,« je zavzdihnil računovodja v tihem upanju, da ni vsak norec napadalen.

»Veste,« je blebetal starček, držeč Nika za rokav, „to sploh ni težko. Ko sem bil jaz med prvo vojno v Bukovini..."

»Zbogom,« je rekel računovodja.

» ... torej tam so morali nekoga obesiti,« je povsem nemoteno nadaljeval nadležen dedek z očitnim prepričanjem, da si računovodja ne bo odgriznil rokava kakor lisica taco v pasti. »Obesit so ga morali. Kakšen umazan dedek je to bil.«

Računovodja je začel premišljevati, da starčku manjka samokritičnosti.

»Jaz sem bil takrat desetar, in desetar, to je bil gospod,« je nepretrgano pripovedoval starček, »in spustil sem ga ven skozi zadnja vrata. In ta je znal, to s tem medvedom. Spremeniti se, veste, in to me je naučil zaradi tega, ker sem ga bil pripravljen izpustiti, torej tega dedka. On bi se sam spremenil, če bi prišel ven, sam ni mogu, on ni mel ravno tega primernega prsta. On ga je namreč nekako izgubil. Natakne se tale prstan, ki mi ga je dal,« je na neumitem prstu pokazal široki medeninast obroček, »prav na srednji prst desne roke in zavrti se ga trikrat v levo in dvakrat v desno, ampak tale praska mora priti v dlan. Ni težko, jaz sem si to takoj zapomnu. In nazaj spet dvakrat v levo, trikrat v desno, in spet je vse kot prej. Ja, in ko se zmotite, takole snet, ponovno nataknit in vse od začetka, nič se ne more zgodit. Ampak tukaj vam tega ne morem pokazat, tukaj je preveč ljudi. Poskusite to sami doma. Izvolite.«

Dedek je zgrabil Nika za roko, mu nataknil prstan na prst in se odvlekel stran. Računovodja je za trenutek zbegano gledal na široki medeninast obroček na svoji roki. Nato se je zagnal in zgrabil dedka za obrabljen poflekan zimski plašč. Starček je k njemu obrnil naguban obraz in pomigal z brki.

»Kaj pa je,« je zamomljal, »trikrat v levo, dvakrat v desno, praska v dlani, nazaj dvakrat v levo, trikrat v desno, praska zadaj.«

»Kje pa,« se je upiral Niko, »jaz tega tako ne morem od vas vzeti. Tega jaz ne želim, vzemte si to nazaj!«

Dedek mu je odrinil roko.

»Kar vzemite, gospod, kar vzemite. Ko pravite, da vam ne gre, mi ni treba ničesar dati. To vse skupaj ni nič in kaj naj jaz s tem, stari človek? Vi ste mlajši, vam bo še koristil. – No pa mi dajte dvajset kron, no,« je hitro dodal, preden si spet premisli.

Dobil jih je. Kaj pa bi lahko storil. Shranil jih je v kapo. Niko je prišel do spoznanja, da je za norca dedek precej zvit, in zato se ga je nehal bati, nameraval ga je prisiliti, da bi si za teh dvajset kron še vsaj nekaj izmislil. Vprašal ga je z narejenim zaupanjem.

»In kaj se potem zgodi z oblekami?«

»Iz teh bo kožuh, nikar naj vas ne bo strah.«

»In če bi bil v kopalkah?«

»Torej, če boste nag, boste imeli letno dlako. Pojdite že, gospod, tudi jaz več kot to ne vem. Poskusite in boste videli. Ampak to ni nič vredno, da si ne boste mislili. Torej zbogom, gospod, zbogom, in res hvala lepa.«

Prevedla Bojana Petkovič