Slovaška književnost
Dušan Mitana
PATAGONIJA (1972) (odlomek; Patagónia, založba Koloman Kertész Bagala, L.C.A. Levice, 2001)
Prevedla Diana Pungeršič
»Res, pustil sem faks«, sem se oglasil, ne da bi gledal očeta. Igrala sva karte in pila šibko ribezovo vino. Mama je stala pri štedilniku, pražila je krompir, mojo najljubšo domačo jed.
»Kako pustil?« ni razumel oče.
»Kar tako, pustil,« sem povedal.
»So te vrgli?«
Pričakoval sem to vprašanje. Ni mu šlo v glavo, da lahko kdo naredi kaj, čeprav mu ni treba. Izvlekel sem indeks in mu pokazal, da sem normalno naredil letnik; njegove mislil, da sem nesposoben narediti faks, nisem mogel prenesti.
»Pa saj imaš skoraj same desetke,« je rekel, ko je listal indeks.
Potem si je potegnil stol bliže k meni in zaupljivo, razumevajoče nadaljeval: »Kaj si ušpičil? A ima politika prste vmes?«
Po kuhinji se je širil prijeten vonj praženega krompirja, s štedilnika je bilo slišati cvrčanje masti in mamino ihtenje: »Saj sem vedela, da se bo v nekaj zapletel, vedela sem.«
»Daj no, ne nori,« sem jo miril. »Saj se ni nič zgodilo. Kar tako sem nehal. Sam od sebe.«
»Če vsaj ne bi lagal,« je rekla in zmajala z glavo.
Cigareto sem si prižgal z ogorkom prejšnje.
»No, dobro, dobro,« je posegel oče. »Meni pa vendar ja lahko poveš po resnici. Pa saj to ni nobena tragedija. Kdo vse ni končal faksa, pa kaj. Jim je vsaj kaj jasno. Lahko prideš sem učit. Še pulili se bodo zate. Zakaj so te vrgli?«
Zdaj že vem, kaj bi moral reči, da jima ne bi povzročil bolečine. Dovolj bi bilo reči, da so me vrgli s faksa.
»Pa če ti pravim, da me niso vrgli,« sem se razjezil. »Sam sem šel.«
Oče je vrgel karte na mizo, skočil s stola in začel korakati po kuhinji.
»Pa kaj bi pravzaprav sploh rad?« je rekel. »Pa saj je bil to tvoj cilj. Tja si hotel priti, a ne?«
»To je bilo takrat,« sem rekel.
»Zmeraj sem govoril. Slabič si, nikjer ne zdržiš dolgo. Lotiš se vsega, ničesar pa ne dokončaš. Že od malega.«
»Če me kaj več ne zanima, me tudi več ne briga.«
Takrat tudi jaz nisem več sedel. Oba sva korakala po kuhinji, morala sva se izogibati drug drugemu.
»Kdo vse bi rad prišel na faks, ti pa kar tako greš. Kaj misliš delat?«
»Kaj bodo pa ljudje rekli,« je skrbelo mamo. »Še na ulico me bo sram it.«
»Daj mi cigaret,« me je kar na lepem prosil oče. »Naj gre vse skupaj v tri krasne.«
»O, Marija,« je zavzdihnila mama. »Ne mu dajat.«
Oče po tridesetih letih kajenja že dve leti ni imel cigarete v ustih. Zelo je bil ponosen na svojo trdno voljo.
»Ne bi smel,« sem mu pametoval.
»Ti boš mene učil.«
Ponudil sem mu cigareto in jo prižgal.
»Vsaj ne vleči vase,« ga je prosila mama.
»In? Me pa res zanima, kaj bi zdaj rad delal,« je spregovoril mirno, skoraj dobronamerno.
»Kakšen cilj si si tokrat našel? Kako dolgo boš vztrajal pri njem? Leto, dve?« je z nasmeškom govoril, o besu ni bilo več duha ne sluha. Kot da bi mu cigareta vrnila izgubljeni občutek prevlade. Ali pa je mislil, da se s cigareto v roki ne spodobi jeziti.
»Pisal bom,« sem rekel in v naslednjem hipu že obžaloval. Res ga nisem hotel za prazen nič živcirati.
»Kaj boš pisal? Prošnje za denar?«
»Mogoče.«
Zasmejal se je.
»Tako torej, ti bi rad bil pisatelj, ja?« se ni mogel več premagati.
Cigareto je vrgel stran in pozabil na vso dobronamernost.
»A ga slišiš, ga slišiš?« se je zadrl na mamo in s prstom kazal na mene.
»Pa da se je moral ravno meni rodit tak bebec.«
»Slišim, kaj se dereš? Nisem gluha. A morajo vsi sosedje slišat?«
»Eno figo me briga zanje. Pa za vaju z vsemi sosedi vred tudi. Enkrat bom zakuril to bajto in se požvižgal na vaju.«
»Bodi tiho, ti osel stari,« ga je nadrla mama, »še hujši si kot on.«
»Poslušaj,« reče oče potiho; vedel sem, da je hudo.
»Poslušaj. Ne ti mene živcirat. Ti mi že trideset let piješ kri, enkrat pa bom jaz temu naredil konec. Bog mi je priča, da bom.«
Mama je spet planila v jok. Pustil jo je pri miru in se obrnil k meni.
»Potem bi rad pohajal naokrog, kaj? To bi bilo nekaj zate. Vem, ja. Tudi jaz sem bil enkrat v tvojih letih. Pa saj ti bojo že še pristrigli krila. Saj boš enkrat ugotovil, da se moraš odločit za nekaj manjšega pa sigurnega, ker drugače je to vse skupaj en drek vredno.«
»Jeziš se, ker ne verjameš,« je rekla mama.
»Nehaj mi s temi butastimi pripombami,« jo je nadrl.
»Oba sta ista.«
»Za kaj si se pa ti odločil?« sem ga vprašal.
»Zate.«
»Vidiš, da je bilo brez haska.«
»To ima od knjig. Ti si mu pa še denar dajal zanje,« se je oglasila mama.
»Spravi se mi izpred oči,« je tiho siknil oče.
»Oba sta ista, ker ne verjameta.«
»Zginita mi oba izpred oči,« je rekel oče in se utrujen usedel na kavč.
»Kot hočeš,« sem odgovoril in mu zginil izpred oči. Še na pražen krompir nisem počakal.
Ko sem odhajal, je šla mama zven mene, jokala je in mi v roke porinila plastično vrečko, polno svežega, vročega praženega krompirja.
»Vsaj za sabo vzemi. Vem, kako ga imaš rad. Ko le ne bi bil tako trmast. Ko si se pa čisto po njem vzel. Kaj imam jaz od življenja, povej, kaj imam jaz od življenja? Celo življenje garam, zdaj pa to.«
»Kaj?«
»Tole. Vse.«
»Ne se bat. Pa saj se ni nič zgodilo. Vse bo še v redu,« sem jo miril.
»V redu, v redu. Kaj bo v redu?«
»Vse.«
»Saj vem. Že jutri ga bo minilo. Saj ni tako mislil.
»Saj vem,« sem rekel.
Pri vhodnih vratih mi je stisnila v roke tri stotake. Vzel sem jih. Zelo so mi prišli prav.
Vračal sem se v Bratislavo, vendar je bilo to zelo čudna vrnitev. Zdelo se mi je, da tam, od koder se vračam, nisem več doma, tja, kamor se vračam, pa še nisem doma. Ampak ta provizorij mi je ustrezal. Rad imam velika mesta, hotele, gostilne in postaje - kraje prehodnega bivališča. Mogoče ima to kaj zveze z občutkom, da mi vedno nekaj uhaja. Čeprav sem si vedno želel mir, sem zadovoljen samo v nenehni zmedi in nemiru. Zavedal sem se, da sem jima povzročil bolečino, ampak mi je šlo na živce mamino neprestano: nisi priden. Nisem jima znal razložiti, kar sem še precej nejasno slutil: da dobro ni odsotnost slabega.
Preselil sem se v to hišo, pri tem pa jima nisem dal niti naslova.
Objavljeno v reviji Mentor št. 5/2009
Dušan MITANA (1946) je slovaški prozaist, scenarist, publicist in pesnik. Prva literarna dela je objavljal v literarnih revijah, ki jim sledi zbirka kratkih zgodb z naslovom Pasji dnevi (Psie dni, 1970). Kmalu zaslovi kot nadarjen pripovedovalec. V delih prikazuje grotesknost vsakdanjih življenjskih razmer, absurdnost človeškega bivanja in življenje kot splet naključij in skrivnosti. Prosto spaja racionalno s fantazijskim, običajno s patološkim oz. vsakodnevno z bizarnim, s čimer iz povsem vsakdanjih zgodb ustvarja privlačno branje s pogostimi nenadnimi zasuki in konci, ki ostajajo odprti in nejasni. Avtorjev opus sestavljajo predvsem zbirke kratkih zgodb in novele, v slovenščino je preveden roman navideznih spominov na otroška leta, Moje domače pokopališče (2008). Prevedeni odlomek je iz novele Patagonija /Patagónia(1972), ljubezenske zgodbe z mnogimi avtobiografskimi prvinami, ki je nekakšno pričevanje o »lahkotnosti bivanja«.
Viliam Klimáček
TRG KOZMONAVTOV (2007)
Prevedla Diana Pungeršič
Maroš je poljubil spečo ženo in tiho odšel iz spalnice. V rokah je nesel kavbojke in majico s sličico krogličnih ležajev, simbolom še ne tako oddaljenega obdobja, ko je še delal v tovarni. Reklo se ji je Ena A. Ležaji so se nežno stiskali in poskušali prepričati javnost, da so taki, kot jih izdelujejo v Ena A-ju. Sličica je od pogostega pranja že zbledela, tako kot njen lastnik od zgodnjega vstajanja, javnosti pa je bilo tudi že zdavnaj jasno, da je bila tovarna ležajev, ki so jo zaprli, pravzaprav tovarna orožja.
Maroš se je oblačil s priučenimi gibi. Petinštiridesetletno telo je bilo tega zmožno brez odvečnega hrupa, kljub temu se je desna rama vse pogosteje oglašala z ostrimi bolečinami, vendar je bil to že kar vsakodneven občutek. Rahlo negotovo je odšel v garažo in vzel očetovo kolo.
Donedavna so se njegovemu masivnemu okvirju in velikima kolesoma vsi posmehovali. Sedež je bil vzmeten z dvema vzmetema, ki bi lahko vzmetili tudi vagon. Na okvirju se je svetil napis v azbuki – ЗИФ. V tem času se je sovjetsko plovilo že prestavilo v kategorijo veteranov, pri nekaterih pričah tistega časa pa je začenjalo vzbujati zasanjano spoštovanje. Marošu Kujanu je njegov temnomodri ZIF vedno dobro služil.
Odvlekel ga je skozi dvoriščna vratca speče hiše in se spustil po strmem hribčku skozi pokopališče. Pri kamnih Lurške votline, ki je sredi nakopičenih skal skrivala mavčno Devico Marijo in posušene rože, se je mimogrede pokrižal. Pri dotrajani kapelici se je usedel na razmajan sedež in že se je spuščal po Križevi cesti.
Zaradi vztrajnostne sile je čez prebujajoče se mesto kar poletel in je zato tudi po asfaltni cesti pod viaduktom, ki vodi iz mesta v strmi hrib, gonil vsaj do polovice. Točno do table VEĽKÉ ROJE, mejnika njegove kondicije.
Sestopil je in sopihajoč rinil kolo v hrib. Šel je mimo kovinskih vrat z prikovanim napisom L+E+S+O+Č+A+S, katerega črke so bile ločene z rdečimi zvezdicami, zdaj že zarjavelimi. V tem podjetju je imel še prejšnji teden službo, klubske mizice iz svetlega oreha, ki so bile zmeraj videti, kot da bi nanje zamakalo, ali pa minibari s štrlečimi vratci, pa so bili tako odurni, da jih niti beloruski partner ni več naročal. Maroš je sodil med prve odpuščene.
Na vrhu hriba je zavil na kolovozno pot in pustil kolo v grmovju. Iz usnjene torbice za sedežem je vzel ogledalo, čopič in stekleničko umetne krvi, ki jo je izdeloval iz kečapa, glicerina in živilskih barvil.
Najprej se je preoblekel v stare hlače z luknjo na kolenu. Potem se je vešče namazal. V ogledalu se mu je prikazal mož z razbito arkado in krvavim obrazom. Maroš je bil zadovoljen. Razkrečenih nog se je posadil na kolo in prežal na koncu kolovozne poti.
Asfaltno cesto je z obeh strani obrobljalo razraščeno grmovje, kolovozni izvoz je bil skoraj neviden. Varno skrit v listju je pozorno spremljal hrup na regionalni cesti. Dve zarjaveli škodi, tovorna Avia s cementom, neznosno počasen traktor. Srce mu je vznemirjeno utripalo. Mimo je pustil še nekaj avtomobilov, dokler mu ni srbenje po hrbtu povedalo, da je napočil čas. V bistvu so ga zanimale samo luksuzne znamke. Sposoben jih je bil razlikovati po zvoku.
Češki Hyundai in ženska za volanom. Odločil se je v delčku sekunde. Z nogami se je silovito odrinil in se s kolesom zapeljal v ovinek točno v trenutku, ko je vanj pripeljal rdeči avto. Hyundai je začel cvileče zavirati, Maroš pa je bliskovito skrenil v grmovje. Avto ga ni niti oplazil. Ob umetni krvi se je pojavilo še nekaj pravih prask.
Ležal je pod prekucnjenim kolesom in čakal. Avto se je ustavil. Za hip je vse obstalo. Izpušna cev je brnela.
Samo da ne pobegne kot tista včeraj, - je molil pri sebi.
Avto je prestavil v vzvratno. Maroš si je olajšan oddahnil. Odprla so se vrata in izstopila so meča v rdečih petkah.
Dobro gre skupaj z metalik barvo, - je pomislil Maroš in zastokal, - na pomoč!
Je vse v redu z vami? - je vzkliknila mlada ženska.
Dobro podmazano kolo ZIF se je vrtelo s zaželenim učinkom.
Pokličite policijo! - je vzdihoval Maroš in se s težavo pobiral.
Na vozničinem obrazu se je pojavila groza.
Madonca, pa ravno sem naredila vozniškega! A bo šlo? - ga je vprašala nelagodno.
Zbada me v glavi, - reče Maroš, - pa tudi koleno imam izpahnjeno.
Prestopil je nekaj korakov in se z bolečim izrazom oprl na brneči avto, - zelo hitro ste šli gospodična. Ob vozniško boste. A se vam je splačalo? Lahko bi me ubili!
Že dovolj bleda ženska je prebledela še bolj.
Maroš je sadistično dodal - Ženo imam in otroka, ampak vam je očitno vseeno, ko jo žgete stodeset!
Bom poskrbela za vas … - se je stresla voznica in izvlekla zgledno spravljeno prvo pomoč.
S tresočimi rokami je odvijala tinkturo.
Maroš ji je iz rok predrzno iztrgal plastično škatlico in si površno obvezal koleno. - Zdravnik me bo dal na bolniško za en teden. Še ob službo bom.
Vam bom plačala za odškodnino, - je segla ženska v torbico.
Na to je čakal. To je bil trenutek vreden orgelske glasbe, pri kateri so vsi registri odprti do konca in se med tuljenjem piščali z oblačka namesto božjega sina in svetega duha z bankovcev smejita obraza Hlinke in Štefánika. Okoli pa je s podpisom guvernerja državne banke izrisan filigranski ornament.
Maroš je blažen priprl oči.
Takole, - na obrazu ji je pisalo nekaj povsem drugega, - več nimam.
Maroš je pogledal bankovca po sto evrov, ki sta ga spomnila na listek za loto, v glavi si je že predvajal včerajšnji menjalni tečaj. Več kot osem tisoč slovaških kron! Oho … Globoko je zavzdihnil, v naslednjem hipu pa je že malodane željno iztegnil roko.
Na ženskinem obrazu se je pojavil dvom, vendar jo je hupanje avtomobilov, ki so drveli dol v mesto, prisililo, da se je usedla v kovinsko rdeč avto. V njenem hitrem koraku pa je bilo vendarle zaznati olajšanje. Zaloputnila je vrata ter še enkrat pogledala Maroša. Temu je prav v tistem trenutku iz rok ušlo neuničljivo sovjetsko kolo, vir njegovega preživetja. Z zaigrano muko se je prepognil.
Hyundai je vžgal, topel jutranji avgustovski vetrič je razgnal oblak plina. Svinčene emisije so se hvaležno usedle na mala kisla jabolka, ki so šibila veje zverižene jablane. Pred davnimi časi jo je pri cesti posadil nek lahkovernež, mogoče daljni Marošev prednik, srečnež, ki je v življenju srečal več konj kot štiritaktnih motorjev.
Objavljeno v reviji Mentor št. 5/2009
Viliam KLIMÁČEK (1958) je slovaški pesnik, prozaist, avtor knjig za otroke, dramatik ter režiser, scenarist in igralec. V slovaški literarni prostor je vstopil leta 1988 s poezijo, ki se ji posveča v prvi polovici 90. let, pozneje pa se najde v prozi ter pisanju gledaliških iger za eksperimentalno gledališče GUnaGU (1985), katerega soustanovitelj je. Gre za nekonvencionalnega avtorja, ki je z združevanjem prvin, značilnih za obrobje literarnega sistema (avantgardni jezikovni eksperimenti in postopki trivialnih žanrov) zamajal uveljavljene predstave o t. i. visoki literaturi. Njegovo pisavo opredeljujejo motivi otroštva, odraščanja, ljubezni, erotike, življenja in smrti, doma in sveta, mafijskega podzemlja in spomini. Svet svojih žanrsko mešanih del gradi na fantastičnosti in parodiji, ki jo stopnjuje do groteske in absurda. Prevedeni odlomek je začetek romana Trg kozmonavtov (Námestie kozmonautov), za katerega je prejel nagrado Slovak Telekom 2006 za roman leta, tudi sicer je prejemnik številnih domačih in tujih literarnih nagrad.