Češka književnost

Karel Křepelka

(iz zbirke Nejmenší slunovrat; v Básnické dílo, ur. Igor Fic, Host, Brno 2000)

Prevedla Ana Žabkar

 

Prisluškovanje

 

Poslušnost prisluškovanja

je skrčena

v ušesni školjki

kjer tiho drema

vsa sol morja …

Nekdo je šel mimo

na valovih

Le maloverni

še naprej so

odsotno

kot pena dni

 

Poslušanje

 

In vprašala si

kaj bi rad slišal

morda preraščanje dežja

v potopljeno vodo

ali šelestenje

s katerim se sol v rani

odpoveduje soli …

Le to je dosegljivo:

Poslušanje

ki tudi molčanje

molči z zamolki

ko ljubezni

ne dolgujemo več

pa naj bo ljubečemu

ali neljubečemu

ampak le njej sami

 

Objavljeno v reviji Poetikon, 2009

 

Karel Křepelka (1946 – 1999) – pesnik, ena najpomembnejših osebnosti češke književnosti 90. let 20. stoletja. Zdi se, kot da bi se ravno na njegovi življenjski in ustvarjalni poti zrcalile tudi usode njegovih številnih generacijskih sopotnikov. Literarno je začel ustvarjati že na koncu šestdesetih let, objavljal pa je le v samizdatu. Njegov vstop v literaturo se je zgodil šele z začetkom devetdesetih let. Křepelkova izrazito spiritualno usmerjena poezija v ozadju stvari in pojavov išče duhovno razsežnost človeške eksistence v svetu. Prizadeva si za osvobojen pesniški izraz ter za formulacijo religioznih doživetij brez proklamacije in odvečnega okrasja. V prvi polovici devetdesetih let je Křepelka svojo poezijo predstavil s pomočjo treh izborov, v katerih so bile zastopane pesmi, ki so nastale v času minulih desetletij in nova besedila. Popolno podobo zbirk je prinesel šele zvezek Básnické dílo (Pesniško delo), ki je izšel po Křepelkovi smrti. Iz njega so tudi prevedene pesmi. Kot recenzent in esejist se je predstavil v izboru Ztracené kuře (Izgubljeni piščanec). Živel je v Brnu.

 

 

Jan Balabán

Diana (iz zbirke Možná že odcházíme, založba Host, Brno 2004)

Prevedla Eva Grosek

Hans je parkiral v središču vasi pod župniščem. Velika stavba se je dvigovala med zelenimi krošnjami kot znani, bledi, rahlo rožnati obraz. Tako lahko omet zbledi le v kraju, kjer se ne praši, niti z neba ne pada dež, poln umazanije in kislin. V kraju, kjer se okna pomivajo le pred prazniki, in še to bolj zaradi samega praznika kot iz resnične potrebe. Zaloputnil je vrata avtomobila in se z gnusom dotaknil sprednje šipe, polepljene z mrtvim mrčesom. Močneje je pritisnil, dokler se mu noht na palcu ni pobelil, in v to krvavo umazanijo izven dosega brisalcev zarisal navpično črto. To bi lahko bil »i« ali osnova katere drugih črk. Vse pravzaprav nastaja iz navpične črte, tudi tiste črke, ki ne vsebujejo navpičnice, so do nje vsaj simetrične. Pustil je črke in se napotil proti hiši, v kateri je nekoč živel njegov ded pastor. V otroštvu mu je bilo vedno všeč, kako se hiša prikupno dviguje v kraj, danes je bila seveda ta podoba z globokih oken brez zaves prej tragična, temna kot oči blaznežev.

            Pod drevesi pred vhodom v hišo je bilo živahno. Tu je stal velik tovornjak. Nekakšen volvo ali mercedes. V resnici je bil to mercedes, ampak Hans je imel od prvega trenutka dalje potrebo trditi, da je šlo za volvo, in ostalo je pri tem. Mladi pastor je z nekaj pomočniki na vozilo nakladal pohištvo ter celotno gospodinjstvo z računalniki, televizorji in drugo elektroniko v originalnih škatlah. Gospa pastorjeva, drobna, rahlo okrogla oseba z bujnimi lasmi v trdni figi, se je naslanjala na granitni podboj širokih vrat, med prsti pa ji je dogorevala cigareta. Hans je nehote opazil nervozno gibanje, s katerim je s svoje strani otresala pepel, ki ga ni bilo. Plečati in bradati božji služabnik je vsemu temu selitvenemu direndaju navkljub izgledal v redu, povsem mirno, in Hans je presodil, da je bila selitev prej njegova kot njena ideja.

            »No, dober dan. Vi ste verjetno prišli po tiste dedkove knjige. Tam zgoraj so, na podstrešju. Pustila sva jih v tisti omari, v kateri so bile že, ko sva se vselila. Veste, jaz sem imel prvotno s podstrešjem nekakšne načrte. Hotel sem ga prenoviti in namontirati strešna okna. Tam bi lahko bil prijeten atelje, saj Marta malo riše…«

            Hans si je predstavljal vse mogoče novoletne čestitke, na katerih se rastlinski motivi trnja in šipka domiselno prepletajo z motivi keliha in križa. Takšne brezizrazne in rahločutne… Kič, je prekinil z razpravo Hansov brat slikar.

            »Ampak to ni bilo v najinih močeh. Pa še pri teh omejenih sredstvih, saj veste, kako je s tem pri duhovnikih. Skratka, podstrešje je ostalo nerešeno. Le da je na njem pristalo nekaj najine krame. Sam tja nisem dosti nanosil, sem pa opazil, da je po vsakem pastorju tam ostalo vsaj nekaj. No, midva ne bova drugačna. Če bi hotel vse pregledati, bi bilo moje početje zaman. Veste, kako je s selitvami, to je huje kot…«

            Hans je preziral klasičen namig na požar in namesto tega pripomnil nekoliko ostro nekaj v tem smislu, da »bo on zaboga to našo kramo pregledal ob svojem času«.

            »Glede tega…« je pastor razumljivo zavzdihnil, »glede tega imate pravzaprav tudi prav.«

            Prvič, odkar je Hans prišel, je za trenutek pomolčal in njegov pogled je zastal na ženski, ki je neodločno stala med vrati. Napol prazen tovorni prostor volva za njim je dajal temu prizoru brutalno nejasno perspektivo neke vrste moderne cerkve.

            »Torej, knjige vašega dedka so v tisti omari, rekel bi, za dimnikom. Marta vam bo pokazala pot, toda…« se je zasmejal, »saj vi hišo vendar poznate, midva pa, midva tu pravzaprav ne živiva več.«

            Marta ga je kljub temu pospremila mimo vrat opuščenih spalnic in prazne delovne sobe vse do stopnic, ki vodijo na podstrešje.

            »Veste, tu sva preživela sedem let,« mu je rekla tiho, »toda kaj dosti se nisva vživela. Ti podeželski ljudje so zelo posebni, ampak vseeno,« kimala je z glavo, kot bi se z nekom strinjala, »vseeno bom to pogrešala,« je rekla in se plaho nasmehnila.

            Župnijsko podstrešje je oblikovala pravilna piramida s kvadratno podlago, ki so jo nosili močni povezani tramovi. Globoke vzdolžne razpoke so Hansa v otroštvu navdajale z grozo, da se bo streha porušila. Poznejša ugotovitev, da je v resnici vsak tram razpokan, je postala osnova njegove življenjske drže, ki si jo je po razočaranju hrepenenja po popolnosti oblikoval verjetno tako, da če že moram biti razpokan, bi moral biti vsaj dobro razpokan.

            Malce pod vrhom strehe je bila na drog dimnika pritrjena tako imenovana dimniška brv. S te brvi so Hans, njegov brat in ostali bratranci iz številčne družine skakali na kup starih žimnic, nakopičenih na odsluženih zakonskih posteljah. Temu so pravili jelenji skok in si v povezavi z neko prostaško otroško šalo predstavljali, da bodo tako ali kako drugače, nekoč skakali na ženske.

            Tudi jeleni so bili tukaj. Tu in tam, na omari ter na skrinji so se medlo svetlikali porcelanasti jeleni, jeleni, ki so jih lovili volkovi, jelen s košuto na preži na jasi, jelen v skoku. Na stari mizi s prelepljeno marmorno ploščo jih je bila cela čreda. Dedek pastor jih je vedno dobival od vaščanov ob birmi, sem sodi šolanje, izpit in slovesnost, s katero so mladi evangeličani vpeljani v Božjo večerjo ter postanejo polnovredni člani zbora bratov in sester. Število porcelanaste črede je pričalo o tem, da je dedek v cerkev vpeljal veliko generacij. Le da je čreda tu ostala brez pastirja. Sami simboli, je pomislil Hans.

            Za dimnikom je resnično stala omara, svoj čas prebarvana z rdečim premazom.  

Objavljeno v reviji Mentor, št. 1-2/2010

Jan BALABÁN (roj. leta 1961 v Šumperku) je češki pisatelj, prevajalec in publicist. Na Filozofski fakulteti v Olomoucu je zaključil študij češkega in angleškega jezika. Večinoma piše kratke zgodbe, napisal pa je tudi dva romana. Preživlja se kot svobodni prevajalec. Za zbirko kratkih zgodb z naslovom Možná že odcházíme, ki je na Češkem izšla leta 2004, je dobil nagrado Magnesia Litera.