Češka književnost
Tereza Boučková
Leto petelina (2008)
Prevedla Eva Grosek
Najprej moram na sprehod odpeljati psa. Odpravila sem se takoj, da bi se v gozdu natekel preden nastopi pripeka. Potem sem se s kolesom odpeljala v vas po pošto, poštarica ima prosto. Nakupila sem rogljiče, kruh in sir, ter kar mi je padlo v nahrbtnik in to na hrbtu pripeljala domov. Preplavil me je radostni občutek, da vse obvladujem in da sem tako učinkovita.
Lukaš je bil zgoraj, sedel je pred televizijo. Ni še zajtrkoval. Veselil se je svežih rogljičev in me pohvalil za njih. Medtem, ko je jedel, sem s podstrešja odnesla na vrt pod pergolo prenosni računalnik, tipkovnico, miško in podlogo zanjo ter vse mogoče. To je pomenilo iti po stopnicah navzgor, odkleniti sobo, vzeti vse, če se le da, naenkrat (to mi nikoli ne uspe), nekako to pridržati z eno roko, da bi z drugo lahko sobo zaklenila. In po stopnicah navzdol mimo Lukaša, ki mi je ponudil pomoč, toda on itak ne ve, kaj vse potrebujem in razen tega...
Ko nekaj pozabim (vedno nekaj pozabim), moram po stopnicah navzgor. Tam ugotovim, da sem nekje odložila ključ od zaklenjenih vrat, potem dol, iskati, najti, iti, odkleniti, vzeti, zakleniti. Zakleniti! V vsakem primeru zakleniti (tudi velikokrat pozabim).
Pisala bom zunaj pod pergolo.
Poskusila bom.
Lukaš je pojedel in po zajtrku kolikor toliko pospravil. Naznanil mi je, da gre ven. Sam se je ponudil, da vzame plastično vrečko z nepovratnim steklom ter jo spotoma vrže v kontejner.
Želiš, da ti še s čim pomagam, mami?
Hvala. Zadošča mi, da si vprašal. Me veseli.
Ob odhodu se mi je najin srednji sin milo nasmehnil in mi zaželel: Naj ti dobro gre.
Sedaj pa o dekletu in oblakih. Le da sem imela tako kot ona suhe, razpokane ustnice. Že dolgo si jih ne vlažim z jezikom - kot je to od dekleta zahteval slikar. Nekaj časa sem iskala ledvičko, v kateri stalno nosim mazilo za ustnice, preden sem se spomnila. Ko sem zlagala nakupljeno iz nahrbtnika, sem jo tukaj, v pritličju, nepremišljeno odložila. Potipala sem po žepku, vzela mazilo in si namazala usta. Toda zdrznila sem se. Takšen nenavaden občutek, kot bi bilo nekaj drugače.
Nekaj je bilo drugače. (Ali nasprotno?)
Prekipelo mi je. Planila sem h kolesu, sedla nanj in poganjala kot nora. Kot nora sem dohitela Lukaša pod največjim gričem. Prehitela sem ga in zakričala, nisem se še niti ustavila, niti še nisem zlezla s kolesa: Kje je tisti petdesetak?
Z nerazumljivim izrazom je odgovoril z vprašanjem: Kaj? Kakšen petdesetak? Takrat sem se že ustavila, zlezla s kolesa in porinila kolo k ograji najbližjega vrta: Pokaži žepe!
Pregledala sem mu jih. Kakšno ponižanje!
Le moje. Teh, ki kradejo, to ne more motiti, ti vendar vedno pregledujejo žepe nekoga.
Sramota, da moram.
Pregledala sem Lukašove žepe in ničesar našla. Podvomila sem v svoje duševno zdravje. Toda zjutraj sem vendar v zadrugi plačala z dvestotakom, to vem. Prodajalka ni imela drobiža, vrnila mi je šele po naslednji stranki, vrnila mi je bankovec in nekaj drobiža, kričim na Lukaša: Kje je bankovec za petdeset kron, ki mi je izginil iz ledvičke?
Iz kakšne ledvičke?
Ga imaš v spodnjicah? Ali skritega v čevljih?
Šlo mu je na jok: Nobenega nimam.
Daj ga sem!
Ničesar nisem vzel!
Kam si ga skril?
Razjokal se je.
Predvčerajšnjim je dopolnil sedemnajst let. Predvčerajšnjim je za rojstni dan dobil tisočaka. Sedaj je prizadeto jokal in telo mu je poskakovalo od odkritega ihtenja.
Bili so časi, ko sem njegovim solzam verjela in se razjokala tudi sama. Ter se opravičila za nepoštene obtožbe. Bili so časi, ko sem mu verjela, časi, ko nisem znala šnofati.
Vrgla se bom nate in te pred vsemi slekla! (Nikogar ni na poti, ljudje morda oprezajo v sosednjih vrtovih, moj krik odzvanja v daljavo.) Strgala bom obleko s tebe in ta denar našla, ker mi je izginil. Kje je?!
V denarnici.
Saj sem jo vendar pregledala, prazna je.
Zložen pod osebno.
Bil je tam. Vestno zložen na majcen kvadratek. Vzela sem ga, zgrabila kolo in se trudila prevoziti grič v nasprotni smeri. Ko odvržeš steklenice v kontejner, da se podvizaš domov, jasno?
Noge sem imela šibke. Cela sem bila šibka, čeprav sem bila sicer razburjena do maksimuma. Gonila sem kolo in mrzlično razmišljala. Kaj bom naredila, ko bo Lukaš vsak hip prišel?
Nič.
To je rešil namesto mene, do polnoči se ni prikazal. Ko je prišel, sem bila zgoraj v sobi. Sama. (Marek je čez noč ostal v stanovanju staršev.) Nisem govorila z njim. Molčanje me je utrujalo. To mu ustreza. Naje se, se uleže v posteljo in zaspi in s tem se zanj današnji dan zaključi. Da bi se opravičil za
krajo? Tega ne počne več. Potem, ko se je enkrat opravičil, da me je okradel - in naslednji dan me je zopet okradel, sem nanj pri ponovnem opravičilu kričala: Prenehaj krasti in ne bo se ti treba opravičevati.
Prenehal se je opravičevati.
Objavljeno v reviji Mentor, št. 5, 2010
Tereza Boučková (1957, Praga) je češka pisateljica, scenaristka in publicistka. Po maturi je podpisala Listino 77, to je bila državljanska iniciativa, ki je nastopala proti neizpolnjevanju človekovih pravic na tedanjem Češkoslovaškem. Zato je v češko literaturo vstopila kot prepovedana avtorica: ni mogla študirati, ni smela objavljati pri javnih založbah, ampak edino ilegalno v t.i. samizdatu, v katerem je objavila tudi svoj prvenec, prozni triptih Indijanski dir (1988, javno izšlo 1991). V svojem proznem ustvarjanju črpa predvsem iz avtobiografskih doživetij, ki so zahvaljujoč aktualnosti tem pritegnili širok krog bralcev. V romanu Leto petelina (2008), iz katerega je preveden odlomek, opisuje obdobje odraščanja svojih dveh posvojenih romskih sinov.
Nina Bonhardová
Dom kralja karpov (v: Pravljice trebonskega karpa, 1982)
Prevedla Eva Rajh
V tolmunu pod nasipi ribnika Svet, varovan s koreninami prastarega hrasta, je dom z mahom poraščenega deda - kralja krapov. K njemu plavajo manjše in večje ribe na pogovor ter na posvet. Pripovedujejo mu o tegobah s sosedi linji, somi, angleškimi lososi, požrešnimi ščukami ter radovednimi belicami. Te v vse vtikajo gobčke in ne pustijo pri miru ne žive ne mrtve ribe. Vsaka ribica odplava z obiska bolj vesela, umirjena. Stari krap je veliko izvedel, veliko si zapomni in veliko vidi, ko kuka ven tu z enim tu z drugim očesom v ribnik skozi okno iz svetlobo prepuščajočih lusk ali ko vrata iz vodnih alg odpre do konca sončnemu žarku, ki meri na dno ribnika.
Kralj krapov posluša, kaj se dogaja po svetu in v Svetu, in vse pozorno spravlja v svoj spomin. Potem se usede ali uleže na ležišče iz lokvanja in premišljuje. Ribe se podijo okoli in so vesele, da imajo kralja, kateri za njih misli. V jesenskih dneh megla odeva Trebon v srebrne pajčolane, iz njih kukajo samo konice stolpov cerkve, mestne hiše in graščine. Pod nogami pešcev šelestijo zlati in škrlatni listi na nasipih, in gladino ribnika tu pa tam nežno vzvalovi rjaveči list, in plunk plunk padajo v vodo hrastovi želodi. Sončece pozno vstaja in hitro zahaja, smehlja se bledo in utrujeno. In tu se začenja iz ribnika kot iz čarovniškega kotla dvigati para, gostejša od megle. Dežela obmolkne v pričakovanju jesenskih neurij. To je znamenje za družine krapov z malimi izvaljenimi
krapki, ki še popolnoma nič ne vedo o svetu in pravljicah, da naj prihitijo v tolmun pod nasip k staremu krapu po košček izkušenj.
Že jih pričakuje. Povodni možje mu služijo. Odeli so ga v zlati in zeleni luskasti plašč. V plavutki drži žezlo iz rogoza, na katerega se v svoji starosti malce opira, in na glavi, malo postrani, mu čemi kronica iz vodne lilije.
Družine krapov so se posedle okoli, da jim ne bi ušla niti besedica njihovega kralja. Male vrtavke so vzele mamice v naročje, saj z divjanjem vznemirjajo marsikoga in v vodi.
prevračajo kozolce. Krapovski očetje so se usedli dostojno okoli na repke, mladina bulji oči in od neučakanosti odpira gobčke.
Kralj seje zavrtel v gnezdu iz vodnih cvetov in začel pripovedovati.
Objavljeno v reviji Mentor , št. 5/2010
Nina Bonhardová (1907 - 1981) je bila češka prozaistka, novinarka in publicistka. V svojih romanih se je posvečala predvsem zgodovinskim tematikam iz obdobja 16. in 17. stoletja iz območja dežele južne Češke. Otrokom je pisateljica posvetila poleg zelo priljubljenih pravljic Pohádky třeboňského kapra (1982), iz njih je preveden odlomek, tudi avtobiografski roman Františka a čtyřlístek (1974), kateri prinaša na dan njeno idilično otroštvo v Galiciji na današnjem Poljskem.
Jiří Hájíček
River of Vlatva (v: Kmečki barok, 2005)
Prevedla Sabina Planinc
»Greva z mojim avtom,« je rekla Daniela v Třebonu. Usedel sem se zraven nje in čez okno opazoval, kako se bliža konec vročemu in soparnemu poletju, zaradi suše so bile uničene poljske poti in zemlja je bila razpokana. V avtu je bilo prijetno, klima je ohranjala 23°C. Bližal se je konec tedna, jaz pa sem postajal nervozen, saj sem se bal, da ne bom pravočasno oddal naročila.
Potoval sem vedno brez zemljevida in tudi Danielo sem usmerjal po spominu. Brskal sem po gradivu, material za mojo stranko je bil skoraj v celoti pripravljen. Družinsko drevo je natisnjeno, kopija matičnih zapisov, arhivskih listin, latinščina s strani zemljiških knjig je prevedena v češčino. Manjkale so samo še fotografije.
Sredi razžarjene vasi naju je zajel vroči val. Fotografiral sem dve posesti. Pri prvi sem opazil čudovito verando, v kateri se je skrival sveti kipec, kdove, koliko let je bila že prazna. In druga, rekonstruirana hiša: zastekljena veranda, ki se je s prvotno kočo zelo skladala. Daniela je sedela na klopi pri majhnem ribniku. Umetno jezero, ki ga uporabljajo gasilci. Okrašeno z zelenimi algami, vodna gladina je v mirovanju. Z njene bele majčke so molele porjavele roke, smehljala se je in lasje so ji padali preko ramen. Črna sončna očala so ji zakrivala del obraza.
»Imate kopalke?« me je vprašala veselo, ko sem pristopil bližje.
»Kopala se bova?«
»Zakaj pa ne?« je vstala in mi v modrih kratkih hlačah priskočila nasproti. »Poznate tu v bližini kakšen prijeten kraj?«
»Vem za en čudovit kotiček za vasjo, v bližini reke.
»Vodi do tam pešpot?«
»Seveda,« sem prikimal.
Daniela je iz hlač izvlekla ključ in ga usmerila proti snežno belemu avtu. Na kratko je zapiskalo in luči so utripnile.
Šla sva mimo ne dolgo požetega polja, rjavo zlata otava je imela barvo njenih las. V meni pa se je stopnjevala nervoznost, saj jo peljem na isto mesto, kamor sva hodila z Andreo. Na samem začetku ... Slekel sem si srajco in jo nesel v isti roki kot torbo, v kateri sem imel fotoaparat in laptop. Sonce je pripekalo na ramena in lase, korakal sem po poti za Danielo, za njenimi boki in zagorelimi meči ter pramenom las, ki je poskakoval po njeni beli bombažni majčki.
»Zakaj vse to vlačite s seboj?« se je obrnila nazaj.
»Vi se boste kopali, jaz pa bom pisal. Za mene je danes običajni delovni dan.«
»Občudujem ljudi, ki trdo delajo. Še posebej če imajo nek cilj ...«
»Na kaj namigujete?« sem jo vprašal.
»Moji družini niso nikoli ničesar podarili. Vedno sem si vse morala prislužiti sama. Ne želim govoriti o podrobnostih, toda moji si niso mogli privoščiti, da bi mi kupili na primer opremo za smučanje, ko sem bila otrok. Sama sem se znašla za preživetje.«
»Prepričan sem, da boste čez nekaj let direktorica v svoji firmi.«
V zraku je že bilo čutiti bližino reke.
Objavljeno v reviji Mentor , št. 5/2010
Prozaist in novinar Jiří Hájíček (1967) generacijsko spada med tiste češke pisatelje, ki jo danes štejemo za najuspešnejšo. Mednje sodijo Jan Balabán, Pavel Brycz, Jáchym Topol in Miloš Urban, njihova dela pa so bila prevedena tudi v slovenščino. Odlomek prevoda je iz do sedaj zadnjega romana Jiříja Hájíčka Kmečki barok (Selský baroko 2005), za katerega je prejel priznano češko literarno nagrado Magnesia Litera. To je tudi prvi prevod tega avtorja v slovenščino. Sicer pa je avtor debitiral že leta 1998 z zbirko kratkih zgodb Zajtrk na tramvajskem postajališču (Snídaně na refýži), tri leta kasneje je izdal roman Tatovi zelenih konjev (Zloději zelených koní 2001), sledila je novela in še druga knjiga kratkih zgodb.