Poljska književnost

Pisateljica Maria Kuncewiczowa (1895 – 1989) je ena izmed glavnih predstavnic poljske psihološke proze. Študij literature in glasbe je začela na Poljskem in nadaljevala v Parizu. Po letu 1939 se je preselila v Francijo, potem v Veliko Britanijo in Ameriko. Zadnja leta svojega življenja pa je živela na Poljskem v mestu Kazimierz nad Wisłą. Sodelovala je z raznimi časopisi kot so Bluszcz, Kobieta Współczesna, Gazeta Polska, Wiadomości Literackie in Literatura. Prejela je številne nagrade, napisala je veliko romanov, med drugim tudi antologijo sodobne poljske literature v angleškem jeziku. Njeno najbolj znano delo pa je roman Cudzoziemka (Tujka, 1936).

Maria Kuncewiczowa

Tujka (Cudzoziemka, Warszava 1936)

(odlomek romana)

    Enkrat med velikonočnimi počitnicami – Marta je bila takrat stara že dvanajst let – sta mama in Vladko še posebej velikokrat skupaj kam hodila. Večerje so skoraj vedno potekale v skupini: oče, babica, Marta. Za tista dva so bili zmeraj novi pogrinjki in hladne jedi. Sofija je skrbela, da jima ni nobeden pojedel najbolj slastnih prigrizkov. Čutilo se je, da je dom pokal na dve polovici: ti, ki so jedli v tišini, izmučeni od dela, na strani mize, ki je zgledal slabše – to je bila ena polovica; tisti pa – nikoli prisotni, izgubljeni v lučeh in hrupu mesta, na katere je čakal prekajen losos in sadje – to je bila druga polovica.

     Marto je jezila takšna delitev. Z odporom je pogledovala očeta – zdel se ji je kot vzrok njenega ponižanja. Če ne bi tako pogosto poljubljal hčere in je bi ne klical moja miška, bi se mogoče znašla na boljši strani doma.

     – Zakaj si slabe volje? – je vprašala Sofija.

     – Pojdi že spat, napisal ti bom opravičilo, da nisi mogla narediti aritmetike… – je predlagal Adam.

     Mršila se je zaničevalno, molčala. Babica ji je za tolažbo ponudila mali sendvič z lososom s pladnja, ki je pripadal »tistim«. Takrat je Marta odrinila stolček in s krikom stekla stran, cepetala:

     – Nočem, nočem, ne potrebujem!

     Ni mogla zaspati, dokler ni zapah zaškripal, dokler niso v predsobi zašumela svilena oblačila in dokler ni Vladko, ki je škripal z lakiranimi čevlji, prišel do jedilnice. Vohala je močan parfum Violettes de Parmes; potem je stiskala pesti in jokala z glavo pod blazino.

    Enkrat je morala Marta zelo dolgo čakati na šumeč, dišeč prihod  t i s t i h. Vedela je, da sta mama in brat na koncertu Hubermana. Že nekaj časa se je o tem govorilo, potekale so priprave, nakupi kart, razdraženost. Končno sta odšla – vznemirjena – ob pol osmih, Roža z modro torbico iz žameta v roki, v kateri je bil srebrn lornjet.

     Marta je sovražila glasbo. Glasba je bila območje izbranih, do katerega ni imela dostopa. Ko je mama igrala na violino ali pela, so bila vrata zaprta, vsi so se morali pritajiti po kotih. Ko je mama igrala, se je odpiral drug svet – nedosegljiv, hudoben v svoji preveliki lepoti – in volja do življenja je minevala kot nesmiselna kaprica. Pojavljala pa se je želja po nečem brez imena. To neznano je bila nedvomno sreča: Roža – kljub trditvi očeta – se je pogrezala vanjo, kolikor je bilo potrebno.

     Odbila je ena ponoči. In še četrt… Kočno je Marta zaslišala dobro znan šum. Odlagala sta plašče, čevlji so škripali… Ampak preko tega šumenja ni prišel niti šepet niti smeh. In koraki niso šli v smer jedilnice, ampak so odšli do salona, vrata so strašno tresknila – potem tišina. Čez trenutek se je Marti zazdelo, da zvenijo strune, po katerih nekdo ravnodušno vleče z lokom. Skočila je s postelje, po prstih je šla tipaje pred sabo. Ni imela namena vohljati niti prisluškovati. Hotela je samo postati v predsobi, v toku še ne razpršene nočne sreče  t i s t i h. V dveh skokih je prišla do obešalnikov, zakopala je obraz v mamin plašč… dišal je po cigaretnem dimu, parfumih, mestu. Poleg je na tleh ležal program – dvignila ga je in pogladila gladek papir. Medtem je v salonu potekal pogovor. Preko reže v vratih je prihajal rumen blesk sveče, Marta se je približala in nehote prislonila uho.

Prevedla Staša Guček