Češka književnost
ČEŠKA LITERATURA
Filip Topol (1965) je pianist, pisec glasbe in frontman rock skupine Psí vojáci, ki jo je ustanovil že v svojem trinajstem letu življenja. Izhaja iz znane pisateljske družine – v reviji Mentor je bil v prevodu odlomka ene izmed gledaliških iger predstavljen njegov oče Josef Topol, knjige njegovega brata Jáchyma Topola pa so množično prevajane v mnogo tujih jezikov, med katerimi je tudi slovenščina. Filip Topol pa vstopa tudi v vode literature. Prevedeni odlomek njegovega dela je iz novele Karla Klenotníka cesta na Korsiku, ki je bila prvič izdana leta 1999 in je dobila nagrado Češkega literarnega fonda za najboljšo prozo leta.
Filip Topol
POTOVANJE KARLA KLENOTNIKA NA KORZIKO
(1999)
Še zdaj se mi jasno vrača vonj tega poletnega večera - ali raje dišavonj. Vonj odhoda, nejasnega pričakovanja in skritih upov. Na Florenc me je, hvala bogu, spremljal brat. Pred tem mi je izdelal kartico iz šeleshamerja, na kateri je bilo napisano „I´m sick - pancreas!“ in to sem imel ves čas v potnem listu. To je bilo po mojem prvem dodobra posrečenem kolapsu.
Med potjo mi je brat dajal dragocene nasvete in poklonil mi je še nekakšno študentsko izkaznico, da bi lahko najel sobo v hostlu. In prepričeval me je v to, da če si mislim, da bom v tem obdobju v Benetkah mogoče staknil stanovanje, potem sem nor. Ampak to sem jemal z lahkim srcem, zato ker tudi nisem slutil, kaj se bo z mano v resnici dogajalo ..., in prvi cilj moje poti je bil Milano (na žalost).
Našli smo avtobus, tak, skoraj luksuzen, z nevtralnim, prijetnim vonjem. Skoraj je že bila tema, tema z oranžnimi obrisi izginjajočega sonca. Pred avtobusom sta kadila še nek fant in lepo dekle. Brat je tega fanta poznal. Spustili smo se v pogovor, omenilo se je, da se je ta mladenič prišel poslovit od svoje punce, ki gre na pot, kar je moje napeto srce sprejelo s srečno hvaležnostjo, z olajšanjem in radovednim veseljem. Zato ker, ko sem si pred tem zložil prtljago in poiskal mesto, kjer naj bi preživel celo noč, sem z grozo ugotovil, da bo moja soseda prav verjetno mršava, kot iz slabega lesa izrezljana tridesetletnica z ugaslimi očmi, v prilegajočem se kostimčku negovane uradnice, katero je ogrinjal mistični sij luči s postaje in nedefiniran oblak samozavestnega parfuma, priklicujočega tesnobne predstave. Vedel sem, da bi mi ta ženska celo noč (četudi nehote) rezala moje že tako in tako uničene možgane na tanke rezine, ki bi se lupile stran kot stare tapete na steni ... Tega ne bi zdržal. Odšel sem, da bi končno našel mir in spokojnost in vsaj napoved statičnosti v tej razboleli podrtiji, ki sem jo vozil s seboj – v sebi. In že sam začetek bi moral izgledati kot potuhnjen posmeh mojemu prizadevanju? Ne, to pa ne! Po kratkem dogovoru s to punco in njenim fantom sem brez problemov uredil zamenjavo najinih popotnih partnerjev, in tako sem se, v navdušenem zahvaljevanju usodi, znašel poleg svoje nove prijateljice, ki je bila lepa, pametna in ne nujno molčeča. (…)
Razšla sva se s svojimi vodniki. Jaz z bratom, možato in trdno – kot brata, in dekle s svojim fantom nežno in veselo, tako kot je to pri zaljubljencih ..., in jaz tega nisem mogel gledati, bolezen je s temnim plaščem ogrnila celega Karla Klenotnika in padli sta name slabost in tiha molitev, naj grem že čim prej ven iz tega nesrečnega mesta. Povzdignil sem glavo, otresel sem se hladnega plašča, stisnil čeljusti, nestrpno zatopotal s peto ob tlak in že sem sedel v avtobusu. Počasi se je vse (dozdevno) začelo oddaljevati. Umiril sem se in s posebnim občutkom, da imam krila, in s tanko, vztrepetalo struno v sebi sem začel postajati radoveden, kaj vse me še bo na tem Svetu dočakalo ... (…)
Milano. Prvi vtis, ki me je prevzel, ko sem končno izstopil iz svoje začasne ječe, je bil hrup. To je bilo zelo naglo in kot bi me oklofutalo; v glasbi se takim prehodom pravi attaca. To je prijalo.
Znašel sem se v vrtincu velikega mesta, celega popolnoma prepojenega z industrijo, prežetega s skrbmi, z nikoli popolnoma dovršenimi načrti in razrešenimi tožbami. Ljudje so govorili z nepotrebno visoko glasnostjo, prenagljeno in precej nataknjeno – nobena italijanščina Mozartovih oper! In najhujša stvar, ki se mi je spremenila v nočno moro, v bistvu v nočno in dnevno, je bilo ogromno število majhnih, agresivnih motorjev! Ta barbarska armada zahrbtnih motociklov je bila trenutno nedvomno na nekih pomembnih manevrih, ki so bili vsekakor, kot sem kasneje ugotovil, neskončni. Če vzamemo motorje kot tope in avtomobile kot tanke - njihovo vedenje je ustvarilo veličastno, kaotično skladnost, noro disharmonično fugo, ampak zares samo fugo. Pešci so v to vdirali kot napake na partituri. Ljudje tako egocentrični, kot bi padali v krog, kot bi jih nekam gnal nek notranji demon, neodložljiva nujnost, obsedenost nekam priti in nekaj narediti. Raztresene tekme, ki so imele zraven še red mravljišča, in so po drugi strani zopet spominjale na psa, podečega se za svojim repom. Svojo obsedenost so poskušali skriti z brezbrižno gestikulacijo, z navidezno žarečim vzvišenim pogledom, ampak nenadoma izražena grimasa vprežnega konja s peno okoli gobca jih je prepričevala, da pač niso povsem gospodarji svojega temperamenta, koprnečega po svobodi. Kot lepi udomačeni ptiči v pisanih kletkah. Ti ljudje so bili tako prežeti sami s sabo, da sploh ni nihče opazil, da sem izstopil iz avtobusa. To se me ni dotaknilo; bil sem odločen, da me ne bo nič presenetilo.
Opečnata barva, ki sem jo opažal že prej, ni izginila, nasprotno – še bolj se je zgostila in namesto neba ustvarila smetano na odstavljenem kakavu, ki je postajal rjave barve. Kaj je bil ta prašni zastor, ki me je spremljal skoraj celo potovanje? Je bila to tančica, stkana iz nesrečne ljubezni, ali zaščitni ovoj popotnika? Ali skrivnostna slutnja, svitanje nečesa? Ali so se mi samo ves čas meglile oči?
Prevedla Eva Rajh
Jaroslv Pížl (1961) je pesnik, prozaik in igralec, obenem poučuje umetniško recitacijo na Konzervatoriju Jaroslava Ježka v Pragi. Svoje pesmi Pížl sam interpretira, včasih v okviru lastnih glasbenih kompozicij, predvsem z gestami izraženo recitacijo. Osnovno obliko njegove poezije so lirična besedila z izrazito zvočno organizacijo, ki so na meji med svobodnim verzom in pesniško prozo. Pížlov prozni prvenec je roman Sběratelé knih (2004), v katerem se pripovedovanje odvija na dveh ravneh – raven doživljajskega pripovedovanja se izmenjuje z branjem najdene znanstveno-fantastične knjige. Iz te knjige je tudi preveden odlomek.
Jaroslav Pížl
ZBIRALCI KNJIG
(2004)
Večino tega, kar sem si kdaj želel, mi je že spolzelo skozi prste. Nekaj sem si shranil, nekaj prodal naprej. Še vedno pa je ostajalo par naslovov, po katerih sem hrepenel. Kadar rečem hrepenel, mislim to točno tako.
Še vedno je bil tu Burnsov Fantom in vrtnica, čigar edini del sem nekoč videl na nekakšni razstavi v umetniško-tehniškem muzeju. Tudi po teh dvajsetih letih čutim slo, kadar se spomnim na divji kolaž na ovitku in predstavljam si vseh dvanajst zvezkov, ki so v tej izdaji v dvajsetih letih izšli. Kasneje, dolgo po vojni, so bili izdani trije deli v edini, dolgočasno napravljeni knjigi z nezanimivo topografijo. Točno to izdajo sem vedno z navdušenjem bral, ampak spomin na ta edini del prve kompletne izdaje ni nikoli niti za odtenek zbledel.
In nekje je to mogoče še vedno bilo. Na to bi lahko naletel kadarkoli. Eden, dva, tudi trije zvezki skupaj. Ali pa dejanski zaklad, cel komplet nekje na podstrešju, v nekakšni skrinji, v pozabljeni zbirki knjig na policah, v nekakšni zapuščini, ki je dediči v naglici niso uničili, skupaj z drugimi presenetljivimi naslovi, za katere nisem mogoče nikoli niti slišal, vse v dokončni obliki; enostavno zaklad.
In s tem prehajamo k tej skrivni plati reči. Mogoče je bilo to med temi hišami.
Svoj čar je imelo prežati nad oglasi v časopisih, ponujajočih stare detektivke, obenem pa tudi skupaj s trumo seniorjev lesti skozi nekakšen bolšji trg. Celo sedaj sem se tu pa tam proti večeru rad klatil po antikvariatih. Enkrat, dvakrat na leto. Prej, pred kakimi sedmimi leti, nisem delal nič drugega. Cele dneve sem stikal po mestu in na vse pretege iskal knjige, ki so oddajale ta nežni vonj davno končanih pustolovščin. To so bila prekrasna, prijetna leta. Ampak tudi to mi ni bilo več dovolj.
In za nameček so bile tu te hiše.
Če ne štejem teh par primerov, ko sem od nekoga dobil ali kupil nasvet, se je večinoma to začenjalo tako, da sem zagledal to hišo. Nekje na sprehodu, skozi okno z vlaka. Z mahom poraščeno čelo hiše med krošnjami dreves. Pročelje, pod čigar odpadajočim ometom je videti staro zidovje. Okna, oslepela od prahu. Privoz je veter posul z listjem. Hirajoče, zapuščene in prazne hiše. In znotraj preteklost. Prazne sobe z uničenimi tlemi. Pohištvo, stara oblačila, včasih knjige so se počasi zapraševali. Vse je prežemal vonj pozabljenega.
Bili so časi, ko sem si jih samo ogledoval, slutil skrivnosti in čutil, kako se mi po hrbtu dela kurja polt.
Potem sem jih začel obiskovati.
Prevedla Eva Rajh
Tereza Boučková (1957) je češka pisateljica, scenaristka in publicistka. Ker je po maturi podpisala Listino 77 (državljansko iniciativo, ki je nastopala proti neizpolnjevanju človekovih pravic na tedanjem Češkoslovaškem), je v češko literaturo vstopila kot prepovedana avtorica: ni mogla študirati, ni smela objavljati pri javnih založbah, ampak samo ilegalno v t. i. samizdatu. V svojem proznem ustvarjanju črpa predvsem iz avtobiografskih doživetij, ki so zahvaljujoč aktualnosti tem pritegnili širok krog bralcev. Bralci Mentorja so lahko lani prebrali odlomek iz njene proze Leto petelina, letos pa predstavljamo odlomek iz novele Ko ljubite moškega (1995).
Tereza Boučková
Ko ljubite moškega
(1995)
Po prisegi bi moral priti domov. Vse sem imela pripravljeno, a on ni prišel. To me je vznemirilo. Usedla sem se na vlak in se odpeljala k njemu v Plzen. Na vojaškem odseku so mi dejali: Tukaj ima obleko, športna oblačila.
Ampak jaz nočem oblačil, jaz hočem njega! Zakričala sem in oni so mi dejali: Ne smemo vam povedati, kaj se je zgodilo z njim.
Ko vam leto po prevratu v vojaški službi izgine mož!
Šla sem nazaj v Prago in pregledala vse zapore. V nobenem ga ni bilo. (Poslušal si loretanske zvonove. Samo da nisi vedel, če bijejo poldan ali polnoč, samo da nisi vedel, če te tepejo podnevi ali ponoči, v tej jetniški celici, v tej temi, v tej krvi.)
Pritisnila sem na Ministrstvo za pravosodje in nenadoma izvedela. V roki sem držala obtožnico. Za te besede, ki se jih niti niso potrudili napisati brez napak in zatipkanih besed, sem vedela, da je za te besede obsojen na smrt z obešanjem. (Naenkrat se nisem mogla premakniti. Oslepela sem. Oglušela.)
Ko vam hočejo tri mesece po poroki usmrtiti moža.
V glavi mi je neprestano odmevala ta beseda. Veleizdaja. Skoraj bi znorela, hotela sem narediti samomor, hotela sem to storiti. Toda. S tem ga ne bi mogla rešiti. Jaz pa sem ga morala rešiti.
Ko ljubite moškega!
(…)
Razsodba. Smela sem jo poslušati. (Po toliko mesecih tvoj obraz. Tvoj nasmeh. Po toliko mesecih si tako blizu!) Dve leti za dve črki. »S« in »p« pri imenu mojega moža, es in pe v beležki v žepu suknjiča.
Soigralec z orkestra je nastopal za mejo, soigralec je sestavljal zasedbe glasbenikov za posamezne nastope, s to beležko v žepu suknjiča so ga ujeli na meji, ujeli so ga, dve črki pri imenu mojega moža in skoraj smrt.
Ko sem vedno znova brala obtožnico, sem opazila, da so se zmotili v času, saj so Jiřija obtožili, da je nameraval prestopiti mejo in tuji obveščevalni službi izdati vse o naših vojaških silah, ko v vojaški službi sploh še ni bil! Opazila sem. Nemudoma sem najela tri odvetnike, nemudoma tri, ki so se smeli ukvarjati s političnimi zadevami. Uspelo je. Dokazati, da je »s« saksofon in »p« piano.
Njegov obraz. Njegov nasmeh. Njegov vonj. Za trenutek, za dve leti.
Splezala sem v krošnjo drevesa in na tablico napisala njegovo ime. In nekdo iz zapora me je opozoril: Tukaj ga ni, morda je nadstropje višje.
Tudi tam ga ni bilo, ampak vseeno. Žvižgala sem najin blues. Da bi vedel. Vi pa ves čas hodite sem, zdaj vam pa povem, mi je rekel čuvaj pri vratih. Jutr ga bojo premestil na Bore.
Takšna čudovita zvezdnata stavba. Takšna strašna. Na vseh koncih sem žvižgala. Da bi vedel, da vem. (Poguma, Bog, poguma.)
(…)
Pri prvem obisku sva drug drugega le gledala. In jokala sva. Petnajst minut. Jok, molk. Peljali so ga stran in moj mož mi je dejal: Hvala, hvala ti, vem, kaj si storila zame.
Smela sem mu dati cigarete in denar, skoraj sem pozabila. Bila sem kot omamljena. Bila sem tako polna ljubezni, tako! Tako.
Odpeljali so ga stran. Začela sem žvižgati blues, stražar je potegnil puško in jo nameril vame, glasno, na vse grlo sem se zasmejala.
Zakaj me ne zaprete z njim?! Jaz vem prav toliko kot on in ravno toliko ne vem! (Nisem se te mogla niti dotakniti, med nama je bilo steklo, rešetka. In vse, kar sem ti hotela povedati. Je ostalo neizrečeno.)
Spoštovani gospod predsednik, naprošam Vas za izpustitev mojega soproga, obsojenega na dve leti. S prošnjo sem decembra leta 1949 seznanila Vašo gospo in decembra 1950 gospoda ministra za pravosodje.
Z zanimanjem sem spremljala razglasitev novega zakona, ki omogoča kaznovanim vrnitev na svobodo že po polovičnem preteku kazni, če se primerno vede, izkazuje poboljšanje in če izpolnjuje delovne norme. Glede na sporočila, ki sem jih o soprogu pridobila, izpolnjuje pogoje za izpustitev.
Z včerajšnjim dnem so minile tri četrtine njegove kazni in ker sem zasledila, da boste spet podeljevali amnestijo, Vas vneto prosim za soproga, za starše in za sebe, da izpolnite našo skupno željo in nas rešite te edine skrbi, ki nam greni življenje. Verjamem, da nam boste lahko ugodili, in se Vam že vnaprej iz srca zahvaljujem.
Pisarna predsednika republike Vas obvešča, da je bila Vaša prošnja za pomilostitev predana ministrstvu za pravosodje, saj gospod predsednik podeli pomilostitev le na predlog gospoda pravosodnega ministra.
Prošnja za pomilostitev, ki jo je predložila pisarna predsednika republike, je bila danes poslana v nadaljnjo obravnavo na okrajno prokuraturo. (Vzorec št. 6)
Spoštovana gospa, obveščamo Vas, da bo prošnja, ki ste jo vložili za pomilostitev Vašega soproga, po ustrezni preiskavi obravnavana. Lahko Vam zagotovimo, da v ljudskodemokratični Češkoslovaški – ne tako kot v kapitalističnih državah – nedolžni ljudje niso zaprti in obsojeni. Do zapora ali obsodbe pride le tedaj, če se krši naše ljudskodemokratične zakone. Fotografijo Vam v prilogi vračamo. Lep pozdrav, srečno Petletki!
Prevedla Tanja Mirtič
Eva Lustigová (1956) je pisateljica in filmska dokumentaristka. O svojem očetu, pomembnem češkem pisatelju Arnoštu Lustigu, je leta 2007 posnela dokumentarni film Prisotnost Arnošta Lustiga – Tvoja solza, moj dež. Prevedeno besedilo je odlomek njenega dela, objavljenega v zbirki pripovedk Ženy vidí za roh (Ženske vidijo za vogal, 2009), ki so jih napisale različne avtorice, vse pa govorijo o odnosih, čustvih, težavah in sanjah žensk.
Eva Lustigová
BELI VETER
(2009)
kar je dano
ne gre odvzeti
Prav osemindvajset mesecev predtem jo je vrgel volkovom. Rekel ji je, da potrebuje mir. Izčrpaval jo je kakor utopljenko. Ko se je medtem naučila hoditi, jo je ulovil. V žilah je imel sol Mrtvega Morja in včasih je bil uglajen in nedostopen kot prodnik na njegovem dnu.
Kot nalašč - koliko bolj se je s tem borila, toliko bolj jo je prevzemalo. Njega je prevzemal strah, da mu je z njo dobro.
Kmalu po tem, ko sta se spoznala, ji je rekel: »Všeč mi je tvoja duša. Veš, da se vame vsrkava kakor med v kri?«
In potem: »Cvetiš mi pred očmi. Si neukrotljiva. Potrebovala bi dvajsetletnika.«
Njegove oči, modre plavice, so jo prepričevale, »Poskusi z mano.« Pri tem se je začel rahlo dotikati njene duše.
(…)
Vstala je in šla k oknu. Hotela se je od njega oddaljiti, dokler ga je še imela blizu. Izmenjaje je gledala ven in njega.
»Se spominjaš Rima?« je vprašala. »Takrat nisi smel reči, da spadava skupaj. Prav tako je bilo januarsko popoldne. Takrat sem bila s svojim življenjem zadovoljna. Iztiril si me.«
»Ali te prebudil?«
»Okužil si me in pokvaril. Ali sem se pokvarila sama. Ne bom tega nate zvračala. Morala bi vedeti, da to govoriš vsem.«
Spomnila se je njegovega mrtvega otroka. Pri osemnajstih je bratu prevzel ljubico. Brat je bil lepši, starejši in morda bolj nadarjen.
Mlada, krasna, za glavo višja ženska je brata zapustila. Njunega otroka ni donosila. Vse se je končalo. Onadva, ona z bratom, on z bratom. Že takrat je veliko žrtvoval za uspeh. Vodil ga je moto, da kdor hoče zmagati, mora biti pripravljen tudi izgubiti.
Spet je legla k njemu. Eno roko je pustil ob svojem telesu in drugo položil poleg njenega. Držala ga je. Vsi računi so bili poravnani. Lahko bi odšla. Lahko bi tudi umrla. Drsela sta po vznožju, ki ga je od blizu grelo sonce.
»Izgledaš mlajša in lepša,« je rekel.
»Misliš?«
Ni bilo odvisno od tega, kar je rekel, niti od tega, kar si je dovolil. Sesipavala se je kot pepel. Tega se ni dalo ne zagovarjati ne prelisičiti.
»Ne smeš mi lagati,« je rekla.
»Niti ti meni.«
»Meni ni treba.«
Na to ni odgovoril.
»Hočeš slišati o belem vetru?« ga je vprašala. »Kaj imava v zvezdah?«
Prevedla Sabina Dizdarevič