Poljska književnost
Marian Pankowski
Ples vdov in vdovcev
Prevedla Lara Unuk
Čakaj … najprej načrt … glava … urejena … ker žalujejo … Bog ne daj! namigov! Nobenih gozdnih jagod, ki jih je nekdo pač prinašal v kljunčku in krmil nekoga pač kot piščančka … Preprosto:
Draga Kristina!
Ali pa celo brez klicaja, celo brez »Draga« … »Kristina« … Takoo … zatem izrazi sožalja … na primer …
Vem, kar predobro vem, kako težko Ti je zdaj … po izgubi Sopotnika na vajinem pogumnem popotovanju … Poskusi uravnotežiti bolečo sedanjost z domačnim spominom … na tehtnico vse vajine radosti … velike in male … ki si jih nabrala kot zaklade v toliko skupnih letih …
Dovolj. Zdaj je treba spomniti na kakšen trenutek, simpatičen pripetljaj … in vanj pozitivno vpisati Jožka … Na primer … Takšni fantje od fare kot Tvoj Jožek pa ne bi smeli hiteti s Potovanjem! – Krasno! Zaenkrat nič veselega! Končati z »izrazi« … na primer … »v lepem spominu« … kakšni »pozdravčki« neki …
In pošljem pismo, napisano po zgornjem načrtu. Pot preko oceana mu je vzela precej časa, in še vdova … nisem bil edini, ki mu je morala odpisati … Tako da je odgovor prišel šele pred svečnico. Pisava odločna, vsebina pa … kakor bi bila zavestno nerodna … Nekaj stavkov, ki se, namesto da bi preprosto izrazili zahvalo za pozornost … obotavljajo pri izbiri časa … Navezati na … ali pa za edino osnovo korespondence vzeti vdovstvo?
Nasmehnem se in ta nasmeh je reakcija na sliko za čelom: Kristina pelje … mrliški voz! Vajeti v rokah … pogrebni voz pa v črnih čipkah … Ona v sivem šalu, obrobljenem z resami, na katerih bingljajo rudeče gozdne jagode!
Še drugič preberem njeno pismo in vidim, da ga je ravno tako sestavila po načrtu. Radodarna v glavi pisma, ker piše »Dragi« pred imenom, potem pa elegantno navezuje na mojo sliko »skodele velikih in malih radosti«, ki naj uravnovesi tehtnico, ki se upogiba pod pezo bolesti. V takih trenutkih – piše – polagam na skodelo lepih misli ne samo »domače radosti«, kot mi prijazno predlagaš, ampak tudi vse ostale, celo daljne, iz dekliških let … tako zelo mi je danes potreben gradbeni material za podporo omajanega doma.
Lepo je to izrazila, prebrisanka, pod tem bi se mogel podpisati. Zaključek je srednji … Lep pozdrav, Kristina.
V moji glavi je direndaj! Kako sešteti v eno bitje ognjevito gimnazijko in neutolažljivo vdovo? Pa saj ne bom, zaradi časa žalovanja, odganjal galeba, ki je priletel izza morja in kroži nad mano? Jutri bom odpisal … nekaj stavkov … mimo načrta …
Ko je prišel jutri, nekako nisem pisal. Napoči pojutrišnjem, drugo pismo v nabiralniku … s sivo obrobo! Včeraj Jožek Steklenogora, danes pa Janko Kičura! Zofka podpisuje nekrolog, z njo pa dve hčerki z otroki … da je tudi »najdražji mož, očka in dedek« … in da »je zapustil neutolažljive« …
Kar takoj – sožalje! V glavi pa se mi je spontano napisalo Draga Zofka … ostalo po januarskem modelu. Minil je teden, začenja se drugi – pismo od Zofke … in to brez obrobe!
Dragi!
Do solz me je ganilo Tvoje sožalje … Ja, ja … ne smej se. Jaz, prismuknjena … »norčica«, kot si mi pravil, sem se zresnila … da sama sebe ne spoznam! Tvoji izrazi sožalja so mi prinesli tem večje olajšanje, ker si – kot sem slišala – doživel isto ... Jaz sem ostala z dvema hčerkama … Prima sta! … Vnuke imam prisrčne, ampak razvajene … Tu že diši po pomladi! Veš, naše pobočje je južno, hiša v sončku in topel veter od Płowc, kjer že cveti Tvoj volčin!
Drži se!
Želim Ti vse dobro,
Zofka
Nenaden občutek bližine. Ni mi poslala zahvale za sožalje, temveč svoj avtoportret, narejen s kamero lastne izdelave: namesto objektiva – skrinjica z veselo luknjico! Toplo pobočje je postavila za ozadje! Rdeč šopek volčina je položila k svojim stopalom! Zame!
Kako je naneslo, da sva se takrat … ne vem več, zakaj .. spričkala? In spet za čelom glas zaslišim znani:
»Pa saj se ti je sanjala duhovniška štola, izvezena z zlatimi ruticami! Iz nje je Zofka spletla gnezdece, v njem pa dva vreščeča dojenčka!«
Pisal ji bom in jo vprašal, kje točno raste ta najin volčin? …
Beležim si misel, ki se mi je nekako pritaknila; s trnom se mi je pričvrstila na hlače, med nedeljskim sprehodom k Sanu, »škoda, da ni prišlo t r e t j e p i s m o s sivo obrobo! « … To bi šele bil dogodek …! Tri! V tretje gre rado … In pa Sveti trije kralji! Preko treh črnih vesti ne bi mogel kar preiti k dnevnemu redu … Preučeval bi ta znak … to naključje, ki se je primerilo samo meni … ki ga je nekaj … ali Nekdo sestavil zame iz treh smrti! Počutil bi se kot modrec, ki razjasni obraz z navdihnjenim nasmehom in razpravlja o nedoumljivem smislu trojnosti …
Dve pismi pa … no ja … to je eno, potem pa drugo. In mirna Bosna. Že vidim, s kom bi se lahko pomenkoval o neizpolnjeni trikratnosti. To sekundo, ko je na števcu črnilo še mokro, čutim, kako mi po obrazu leze nasmeh … za priložnostno sopotnico v prvem razredu … Škoda, da se nisem predstavil …
A propos. Radio je poln oddaj, posvečenih starejšim poslušalcem, da nam gre dobro, da popotujemo … v Grčijo … pa v Benetke … da imamo lepe ravne zobe, da dolgo živimo … to pa stane … te, ki delajo namesto nas!
Objavljeno v reviji Mentor, št. 5/2010
Marian Pankowski (1919, Sanok) je poljski pisatelj židovskega rodu, ki od leta 1945 živi v Bruslju. Med vojno se je boril v septembrski kampanji leta 1939, v letih 1942-1945 pa je bil zaprt v koncentracijskih taboriščih Auschwitz, Gross-Rosen in Bergen-Belsen. Je tudi pesnik, dramaturg, literarni zgodovinar in prevajalec. Med njegova najbolj znana dela sodijo Rudolf (1980), Iz Auschwitza v Belsen (2000), Zadnji zlet angelov (2007), Bila je Židinja, Židinje ni (2008) in druga. Prevedeni odlomek je iz kratkega grotesknega romana Ples vdov in vdovcev, ki je izšel leta 2006 v Krakovu.