Poljska književnost

Mikołaj Łoziński

Reisefieber (založba Wydawnictwo znak, Krakov 2007)

Prevedla Ana Žabkar

Anna se je oglasila na telefon, ženski glas z nenavadnim naglasom je vprašal, če je to stanovanje gospoda Reisa. »Tudi moje,« – se je pošalila Anna in poklicala Daniela.

Naslednji dan je bilo mrzlo, snežilo je in Daniela je od jutra skrbelo, ali bo lahko vžgal avto. Vozila sta se v tišini, z dvema kovčkoma v prtljažniku. Nista prižgala radia. Daniel je upogibal prste nog v ritmu glasnega škripanja brisalcev. Avto se je počasi ogreval. Anna je zavrla pri semaforju.

-          Lahko bi peljala čez. Bila je rumena – je rekel Daniel.

-          Od kod je imela najino telefonsko številko? – je vprašala pol ure pozneje, ko sta pripeljala na parkirišče letališča.

-          Kdo? Louise?

-          Louise.

-          Ne vem. Vedela je, da stanujem v New Yorku. Gotovo jo je našla v telefonskem imeniku. Je to sploh pomembno.

Daniel je v glavi iskal ustreznih besed, da bi opisal samega sebe v tem trenutku. Saj je znal toliko jezikov, milijon besed. Zakaj mu nobena od njih ni hotela priti na misel? »Kako se počuti človek, ki je izgubil mamo? Kako se počutim? – je premišljeval. – Počutim se kot človek, ki je izgubil mamo. Nima smisla. Tega ne znam povedati drugače.«

-          Prekleto! Zaradi vsega tega sem si pozabil ostriči nohte – je rekel.

Anna ga je pogledala, sklonjenega nad svojimi dlanmi. Ni odtrgal pogleda z njih. Rada je imela njegove roke z dolgimi, rahlo krivimi prsti. »Zanima me, če jih ima po mami?« Nikoli ni spoznala Astrid, ni je poznala niti iz pripovedovanj, ker Daniel ni maral govoriti o njej. Šele zdaj je opazila, da se je vso pot peljal brez varnostnega pasu, nagonsko mu je hotela reči, naj se pripne, a sta bila že skoraj na cilju.

Anna je vedela, da je Daniel že od otroštva po striženju nohtov na rokah v trenutku postal slabe volje. Imel je občutljive blazinice in vse ga je začelo dražiti. Zato je to delal samo pozno zvečer, da bi hip zatem zaspal in bi bil kar najkrajši čas razdražen. Sicer pa si jih je strigel vedno zelo natančno in zelo kratko, prekratko po Anninem mišljenju. »Saj ti bodo tako ali tako zrasli znova, pa tako izgledajo, kot bi si jih grizel« - je govorila.

-          Niso še predolgi – je rekla.

Daniel jo je pogledal, ravno je zategovala ročno zavoro. Žalostno se je nasmehnil in izstopila sta. Šla sta drug ob drugem. Daniel je držal iztegnjena ročaja obeh kovčkov na kolescih, ki sta ga ločevala na eni strani od Anne, na drugi od ostalih potnikov. Vozovnica je stala le 450 dolarjev, promocija. Preživi sanjske praznike v Parizu! To ga je spomnilo na stavek – »Po smrti gredo Američani v Pariz«. Pomislil je, da to ni več aktualno od časov napetosti med Ameriko in Evropo. Ampak danes, zdaj je ta stavek zanj dobil nov pomen.

Na letališču sta skupaj kupila novo ščipalko za nohte, potem sta se nežno objela. Daniel je vprašal Anno, kje bo preživela praznike.

-          Ne vem – je odgovorila. – Pokliči takoj, ko pristaneš.

Letališkemu delavcu je izročil je vozovnico in potni list. Carinik ga je odprl na strani s sliko in si pozorno ogledal fotografijo in potem Daniela. »Tako izgleda človek z mamo, tako pa brez nje« – je pomislil. Ne bi si upal tega težkega in patetičnega stavka napisati v svojem romanu. Toda ravno to je zdaj mislil.

Anna je stala zadaj. Čakala je na majhno gesto: da bi se obrnil, se ozrl, ji pomahal. Daniel je šel skozi vratca, ni pogledal nazaj, in se izgubil v množici ljudi z vozovnicami in kovčki, ljudi, ki so pogosto pogledovali na uro. Vtopil se je v živo ozadje vsakega izmed letališč in železniških postaj. Anna je tako stala še nekaj minut. Prišlo ji je na misel, da se ni obrnil iz istega razloga, zaradi katerega ni zapel varnostnega pasu. V mislih je bil že zelo daleč, ne v avtu, ne na letališču, tisoče kilometrov stran od nje. Morda je bil zdaj kje daleč v preteklosti – v času, ko se še nista poznala. Kako bi lahko vedela? V vsakem primeru je moral biti kje drugje, saj se vendar nikoli ni vozil nepripet.

Razgled s preprostega okenca na letalu, skozi katerega je padal sončni žarek, ki je Daniela slepil, je postal »nekaj fascinantnega«, »čudovitega in nevsakdanjega« točno trenutek zatem, ko je Daniel poprosil postavnega blondinca, ki je sedel ob njem, naj okno zastre. Tudi stevardese so ga prej razočarale kot očarale. Videti so bile utrujene, razdražene zaradi nenehnega zadrževanja v zraku. Pomislil je, da mu na žalost ne preostane nič drugega kot iti na stranišče, da bi ostrigel nohte. Niso bili še predolgi, o tem se je vendar posvetoval z Anno, a imel je občutek, da ni bila popolnoma iskrena do njega. Hitro se je pod njih zarila umazanija in Daniel ni imel rad rok v žepih. Ni hotel, da bi ga po toliko letih Louise videla s predolgimi, umazanimi nohti.

Stranišče ni bilo veliko. Stoje je ostrigel nohte, roke je držal nad umivalnikom, obraz pa pri ogledalu.

-          Kakšno sranje – je rekel.

Nekdo je prijel za kljuko.

Daniel je po hipnem premisleku spustil vodo v znak, da bo kmalu prišel ven. Vrnil se je k nohtom, a šlo mu je vedno slabše. Strigel je nervozno, neravno in preveč globoko. Ko je končal, je preklel ščipalko in jo vrgel v smeti. Umil si je roke in izstopil, na poti je šel mimo slepega moškega z belo palico, ki ga je povprašal, koliko je ura.

-          Pet čez deset – je Daniel pogledal na uro.

-          Upam, da bo tokrat priletel točno – moški, morda celo mlajši od Daniela, je gledal vanj s svetlo zelenimi slepimi očmi.

»H komu bi lahko letel?« - je pomislil Daniel takoj potem, ko se je sklonil čez spečega blondinca in zaslonil malo okence. Blondinec je bil med spanjem videti mnogo manj spodoben kot v budnem stanju. Imel je odprta usta in težko glavo, ki se je povešala, na temenu pa je Daniel našel sledove plešavosti.

Vedel je, da se mora vsak dober pisatelj poskusiti vživeti, znajti na mestu drugih ljudi, doumeti motive njihovih delovanj, namene, strasti. O tem namreč pisatelji stalno govorijo v svojih intervjujih. O psihologiji, a ne o takšni, ki je zaprta v zapletenih definicijah, ki se jih uči na univerzah.

Daniel je o tem pogosto razmišljal in zdaj se je avtomatično začel spraševati, h komu leta slepi fant. Rekel je namreč »tokrat«, torej ne leti prvič. Zagotovo ni turist, to odpade. Poslovnež tudi po vsej verjetnosti ni. Leti k družini, zaročenki? Čemu torej ne stanuje z njimi? Vozovnice so strašansko drage. »Mogoče leti k ljubici?« - je pomislil in to je zbudilo njegovo zanimanje, ker se je spomnil zlatega prstana na prstu, ovitega okrog bele palice. »Sprašujem se, ali prav tako slepe?«

Daniel se je nenadoma spomnil dveh stvari. Igre o ugibanju življenja drugih ljudi. Tako se je zabaval z mamo, ki pa je imela raje, da jo je klical Astrid. Sedela sta v dvoje v kavarni, izbrala sta mizico ob oknu. Takrat je moral imeti šest sedem let. Ogledovala sta si mimoidoče pred sabo in ugibala, kam bi lahko šli. Od kod se vračajo? Ali imajo radi jagodni sladoled? Ali imajo otroke ali ne? In razna druga vprašanja, katerih danes neznancev ne bi upal naravnost vprašati. Astrid mu je povedala, da ji je nekega dne, ko sta se že nehala igrati ugibanja in sta se nameravala vrniti domov, zastavil vprašanje, ki si ga je dobro zapomnila. »Bil je umazan jesenski dan. Padal je dež, bilo je pozno in ni se nama dalo igrati. Sitnaril si, da naslednji dan nočeš v šolo. Odločno sem povedala, da moraš. Ti pa si vprašal, če vsi ti ljudje, ti zunaj brez dežnika in z dežnikom in ti v avtomobilih, avtobusih in okoli naju znotraj v kavarni pri baru in pri mizicah, ti s cigareto in brez, ali oni vedo, da bodo nekoč umrli?« - je pripovedovala Astrid.

Objavljeno v reviji Mentor, št.1-2/2010 

Mikołaj Łoziński (1980) je pisatelj in fotograf. Na pariški Sorboni je končal študij sociologije, nekaj časa je živel v Berlinu, sedaj živi in ustvarja v Varšavi. Bil je prevajalec za francosko in nemško televizijo, svoje fotografije je objavljal v reviji Przekroj in dnevniku Rzecz pospolita, imel je tudi nekaj fotografskih razstav. V literarnih revijah je objavljal kratke zgodbe, leta 2006 pa je izdal svojo prvo knjigo, roman Reisefieber (2006). Roman je takoj doživel neverjetne uspeh. Zanj je leta 2007 dobil nagrado Kościelskih. Leta 2008 je izdal knjigo za otroke Bajki dla Idy (Pravljice za Ido).

 

 

Olga Tokarczuk

Knjiga o podlosti (Romarji, Wydawnictwo Literackie, Krakow 2007)

Prevedla Olga Križnar

Nikakršna prijateljica. Srečala sem jo na letališču v Stokholmu – edino na svetu, ki ima lesena tla; prekrasen parket iz temnega hrasta, zloščen, skrbno izbrane deščice – če na hitro preračunaš, nekaj hektarjev severnega gozda.

Sedela je poleg mene, izstegnila je noge in jih naslonila na črn nahrbtnik.

Ni brala, ni poslušala glasbe, roke je prepletla na trebuhu in strmela predse. Všeč mi je bilo, da je bila tako mirna, popolnoma predana čakanju. Ko sem v njeno smer pogledala bolj drzno, ji je pogled drsel po tem zloščenem parketu. Da bi začeli pogovor, sem kar v tri dni bleknila, da je škoda dreves za letališka tla.

Odgovorila je:

− Baje je pri gradnji letališča treba žrtvovati kakšno živo bitje. Da se ne bi dogajale katastrofe.

Stevardese pri pultu so imele nekakšen problem. Izkazalo se je – so nam

čakajočim govorile preko zvočnikov – da je naše letalo prenapolnjeno. Na seznamu potnikov se je po čudnem naključju znašlo preveč ljudi. Računalniška napaka – to je danes postalo usodno. Dve osebi, ki bi se odločili leteti jutri, bi dobili dvesto evrov, prenočišče v letališkim hotelu in bon za večerjo.

Ljudje so se živčno spogledali. Nekdo je rekel: žrebajmo! Nekdo se je

zasmejal, a nato je nastopila mučna tišina. Nihče noče ostati – to je razumljivo − ne živimo v brezdelju, imamo dogovorjena srečanja, jutri smo naročeni pri zobozdravniku, zvečer pa smo povabili prijatelje.

Pogledala sem na svoje čevlje. Meni se ne mudi. Čas me ne preganja. Naj čas

pazi name, ne jaz nanj. In še to – obstajajo različni načini, kako zaslužiti za življenje, tukaj se pojavlja nova dimenzija dela, mogoča v prihodnosti, taka, ki reši pred brezposlenostjo in hiperprodukcijo smeti. Postaviti se ob strani, s spanjem v hotelu zaslužiti za dnevnico, zjutraj piti kavo in zajtrkovat pri švedski mizi ter izkoristiti bogato ponudbo jogurtov. Zakaj ne? Vstala sem iz sedeža in se napotila k živčnim stevardesam. Tedaj je ženska, ki je sedela poleg mene, odšla za mano.

− Zakaj pa ne? – je vprašala.

Na žalost je naša prtljaga odletela. Prazen avtobus naju je odpeljal do hotela,

dobili sva prijetni, majhni sobi, eno zraven druge. Razpakirati ni ničesar, ščetko za zobe in čisto perilo – navada, železna srajca . Prav tako krema za obraz in debela, zanimiva knjiga. Beležnica. Še bo čas vse zapisati, popisati to žensko:

Visoka, močne postave, ima precej široke boke in drobne dlani. Bujne,

kodraste lase spleta v kito, ker pa so žive, plešejo okoli glave kot srebrna avreola, popolnoma sive. Vendar ima mlad, svetel, pegast obraz. Gotovo je Švedinja, one ne barvajo las.

Dogovorili sva se spodaj, v baru, zvečer, po dolgem tuširanju in brskanju po

televizijskih kanalih.

Naročili sva belo vino in po začetnih vljudnostnih frazah oziroma Treh

Osnovnih Vprašanj Popotnikov prešle do bistva. Najprej sem ji pripovedovala o svojih romanjih, a sem kmalu dobila vtis, da me posluša zgolj iz vljudnosti. Zato sem izgubila vnemo in že vedela, da je njena zgodba precej bolj zanimiva.

Zbira dokaze, za to je dobila celo grant od Evropske unije, vendar ji tako ali

tako ni zadostovalo za potovanja, morala si je sposoditi od očeta – ki je v tem času umrl. Popravila si je pramen sivih las nad čelom ( takrat sem se prepičala, da zagotovo nima več kot petinštirideset let) in na bone letalske linije sva naročili solato, v vrednosti bona je bila le nicejska.

Govorila je s priprtimi očmi, kar je dalo njenim besedam rahel ironičen

prizvok, prav zato prvih nekaj minut nisem vedela, če misli resno. Trdila je torej, da se svet zdi na prvi pogled tako raznolik. Kamorkoli se potuje, se sreča različne ljudi, njihove eksotične kulture, iz različnih materialov in po raznolikih načrtih grajena mesta. Drugačne bodo strehe, okna in dvorišča. Nabodla je na vilice košček fete in z njim delala kroge po zraku.

– Naj te vendarle ne zavede ta površinska raznolikost, ta pavji rep. Povsod

je enako: živali. To, kar dela človek z živalmi – je povedala.

Kot da bi na pamet ponavljala znano predavanje, je mirno začela naštevati:

v vročini se na prekratkih vrvicah trgajo psi, čakajo na vodo, kot na odrešenje, ščeneta so privezana na polmetrske verige, v drugem mesecu življenja sploh ne znajo hoditi; pozimi se v snegu na poljih kotijo ovce, edino kar rejci naredijo pri tem je to, da priskrbijo velike avtomobile za pomrznjene jagenjčke; v restavracijskih akvarijih imajo jastoge, da bi jih strankin prst obsodil na smrt v kropu, v drugih restavracijah v skladiščih redijo pse, saj vendarle jed iz pasjega mesa povrne moško potenco; kure v kletkah so vrednotene po številu jajc, ki jih znesejo, na kar vplivajo v njihovem kratkem življenju s kemijo, prirejajo pasje boje; opicam injicirajo bakterije; na koži kuncev testirajo kozmetiko; krzna delajo iz plodov ovac – to je pripovedovala neprizadeto in vtikala v usta olive.

Uprla sem se. Ne, tega ne bom več poslušala.

Zato je potegnila iz svoje cunjaste torbe, ki jo je obesila na naslonjalo stola,

šop listov, vloženih v plastične platnice, s črnim tiskom natisnjene na kopirnem stroju in mi podala preko mize. Nejevoljno sem prelistala – potemnjeni listi, s tekstom v dveh stolpcih kot v enciklopediji ali Bibliji. Droben tisk, pripisi.

“Poročila o podlosti“ in naslov njene internetne strani. Pogledala sem in že vedela, da tega ne bom brala. Vseeno sem kasneje skrbno pospravila liste v nahrbtnik.

− S tem se ukvarjam – je povedala.

Potem mi je pri drugi butelki vina pripovedovala, kako je zbolela za višinsko

boleznijo med odpravo v Tibet in skoraj umrla. Z udarjanjem na bobne in pitjem zelišč jo je pozdravila neka domačinka.

Spat sva odšli pozno, tistega večera sta se razvezala najina jezika, ki sta

hrepenela po dolgih stavkih in zgodbah, zalitih z vinom.

Naslednjega dne se je zjutraj pri zajtrku v hotelu, Aleksandra – tako se je

imenovala ta jezna ženska – nad rogljičkom sklonila k meni in rekla:                   

− Resničen Bog je žival. Obstaja v živalih, tako blizu, da ga ne

zaznamo. Vsak dan se za nas žrtvuje, mnogokrat umira, hrani nas s svojim telesom, oblači nas v svojo kožo, pusti na sebi testirati zdravila, da bi mi mogli dlje in bolje živeti. Tako nam izkazuje vdanost, obdaja nas s prijateljstvom in ljubeznijo.

Zagledana v njena usta sem otrpnila, prestresena ne toliko zaradi tega

razodetja, temveč zaradi njenega tona glasu, s katerim je pripovedovala – umirjenim. In nožem, ki je brezbrižno razmazal rezino maslo po mehki sredici rogljiča.

− Dokaz se nahaja v Gandavu.

Iz cunjaste torbe je potegnila razglednico in mi jo vrgla na krožniček.

Vzela sem jo v roke in se trudila videti smisel v množici detajlov; najbrž bi

potrebovala povečevalno steklo.

− Vsak ga lahko opazi – je povedala Aleksandra. – V središču mesta stoji

katedrala, tam pa je v oltarju velika, prečudovita slika. Na njej je naslikano polje, zelena ravnina, nekje za mestom, in na tem travniku stoji preprost oltar. Ravno tu – pokazala mi je s konico noža – tu je Žival v podobi belega jagnjeta, povišana.

Da, sliko sem poznala. Videla sem jo velikokrat na raznih reprodukcijah. “Čaščenje Jagnjeta”.

− Njegova resnična istovetnost je odkrita – njegova jasna, sveta podoba

privablja nase pogled, ukazuje glavam, naj se sklonijo pred njegovim božanskim veličanstvom – je pripovedovala in z nožem kazala na jagnje. – In vidimo, kako se k njemu iz vsakega kraja vije procesija – in tako mu gredo vsi ljudje izražat spoštovanje, ogledat si tega najbolj skromnega, ponižanega Boga. O, poglej, tu hitijo vladarji držav, cesarji in kralji, cerkve, parlamenti, politične stranke, obrtniški cehi; hitijo matere z otroki, stari in mladi...

− Zakaj to počneš? – sem vprašala.

To je očitno – da bi napisala veliko knjigo, v kateri ne bi bilo izpuščeno

nobeno hudodelstvo, od začetka sveta. To bo spoved človeštva. Naredila je že izpiske iz starodavne grške literature. 

Objavljeno v reviji Mentor, št. 1-2/2010 

Olga Tokarczuk, rojena 1962 v Sulehovu , je priljubljena poljska pisateljica srednje generacije, esejistka in sceniaristka. Na Univerzi v Varšavi je zaključila študij psihologije. Med njena najpomembnejša dela spadajo romani Gra na wielu bębenkach (2001) ter Dom dzienny, dom nocny (1998) in Prawiek i inne czasy (1996), ki sta tudi prevedena v slovenščino: Dnevna hiša, nočna hiša (2005) in Pravek in drugi časi (2005). Njena dela cenijo literarni kritiki, hkrati jo sprejema širok krog bralcev. Za svoje romane je prejela številne literarne nagrade in priznanja na Poljskem in v tujini. Zadnji roman Bieguni (2007) je osvojil prestižno poljsko literarno nagrado Nike in bil razglašen za najboljšo knjigo leta 2008.

 

Gustaw Herling – Grudziński

Upanje (v: Kratek vodič po samem sebi, Krakov 2005)

Prevedla Lidija Rezoničnik

     Kaj je upanje? Premišljeval sem o njem, ko sem pisal predgovor k italijanski izdaji Zgodb s Kolime Varlama Šalamova[1]. V ruski izdaji teh pripovedi, v predgovoru Michaela Hellerja[2], sem takrat prebral, da je Šalamov, ateist, kljub temu, da je bil sin popa, burno nastopal proti upanju in trdil, da je upanje v taborišču podobno okovom, ki dušijo človeka. Po njegovem mnenju je v primeru sovjetskih taborišč – seveda je mislil na svojo Kolimo – bolje biti brez upanja, bolje je kar najhitreje umreti in ne prenašati številnih muk. Hotel je povedati, da se jetnik s tem, ko goji upanje, uklanja rabljem, kajti prizadeva si, da bi za to upanje našel vsaj iskrico odobravanja v očeh svojih paznikov. Dela na primer veliko več, kot bi moral, če bi hotel prihraniti svoje moči. Torej se prenapreza, kot da bi hotel v očeh paznikov doseči soglasje.   

     V meni pa je vendarle vedno, celo v taborišču, gorelo nekakšno upanje. Sprva sem živel v upanju na osvoboditev, gojil sem to upanje. Napenjal sem svoje zadnje moči, počel sem vse to, pred čemer svari Šalamov. Ko pa se je izkazalo, da sem kot "zombi", kar je pomenilo, da nisem več sposoben delati, in so me poslali v barako, imenovano "mrtvašnica", sem dobil tesnobni občutek, zelo grenak, da so me ogoljufali. Verjetno bi v stanju tega skrajnega obupa umrl v sovjetskem taborišču, če mi ne bi pomagala usoda. Razglašena je bila pomilostitev poljskih zapornikov in po gladovni stavki sem bil vendarle osvobojen. (…)

     Upanje je lahko blagoslov, vendar pa je v določenih okoliščinah lahko tudi prekletstvo. Tadeusz Borowski[3] je bil popolnoma enakega mnenja kot Šalamov. Meni pa je bližji znameniti stavek Dostojevskega: »Brez upanja ni mogoče živeti.«

     Vendarle pa se izkazuje, da je ravno v izjemnih okoliščinah – govorim o sovjetskih in Hitlerjevih taboriščih – upanje, kot o njem govori Šalamov, vrsta okovov, ki zapornika dušijo in zasužnjujejo. Ravno to! Šalamov si dovoli celo uporabo besede "zasužnjuje". Medtem ko Borowski v svojih pretresljivih pripovedih iz Auschwitza piše preprosto takole: »Upanje ni

bilo nikoli v zgodovini človeštva tako močno, hkrati pa tudi nikoli ni povzročilo toliko nesreče, kakor v tej vojni, v tem taborišču. Niso nas naučili odpovedovati se upanju in zato umiramo v plinskih celicah.« Torej: ljudje, ki ne gojijo upanja, ki se pogrezajo v brezupnost, v razpoloženje stalnega obupa, so bolj dovzetni za misel na upor, pa čeprav brezsmiseln, pa vendarle upor. (…)

     Ta moja premišljevanja o upanju sem objavil v Dnevniku, pisanem ponoči in izzvalo je reakcijo profesorice Barbare Skarge, avtorice izvrstne knjige o lastnih doživetjih v sovjetskih taboriščih z naslovom Po osvoboditvi. Barbara Skarga je v taboriščih preživela nekaj let in se postavila po robu mojemu premišljanju, objavljenemu na straneh Dnevnika, s trditvijo, da sem vpeljal nekoliko preveč moralnosti v pojem upanja kot vrline. Za profesorico Skarga upanje ni moralni pojav, ampak je preprosto dejanje poguma, tako upanje imenuje – junaško upanje. Trdi, da so tisti, ki so se rešili iz sovjetskih ali nemških taborišč, gojili junaško upanje. Vendar pa gre v tem primeru v veliki meri za nominalistični spor, kajti bodisi imenujemo upanje junaško bodisi ga opredelimo kot vrlino, je to po mojem mnenju nebistveno. Pomembno se mi zdi, da obstajajo okoliščine, v katerih je upanje lahko prekletstvo. Soglašam s stališči Šalamova na Kolimi in Borowskega v Auschwitzu, ker sem kot zapornik sovjetskih taborišč ugotovil, da če sem v prvem obdobju živel v upanju in sem ga uresničeval s prizadevnim delom, misleč, da mi bo takšen odnos pomagal, sem pozneje čutil, da to ni rešitev. Bil sem mlad, zdrav in močan, torej sem zmogel težko delo, toda spoznal sem, da sem popolnoma napačno presojal, kajti način preživetja v sovjetskem taborišču je temeljil prav na varčevanju lastnih moči s pomočjo vseh mogočih zvijač – seveda na dostojen način, da ne bi s tem delal krivice kateremu od sozapornikov. Na ta način je Šalamov na Kolimi preživel sedemnajst let. Kar težko je verjeti, da tako dolgo. Nikomur ni storil krivice, obnašal se je dostojno, upanje pa je štel za okove, za zasužnjevanje jetnika. To so nasprotujoča si stališča o smislu upanja v taborišču – mnenje Šalamova in Skarge.

     Poraja se vprašanje, zaradi česa so preživeli tisti, ki so se rešili? Profesorica Skarga pravi, da zaradi junaškega upanja, jaz pa trdim, da je pri Šalamovu, kljub temu, da je bil ateist, tičalo nekaj, kar je Kafka imenoval "trdno jedro" in kar je on sam v eni izmed svojih najlepših zgodb s Kolime, naslovljeni Proteze – imenoval "duša". V tej zgodbi pazniki neki skupini jetnikov odvzamejo vse njihove proteze: umetne zobe, umetne noge, roke itd. Potem pa se obrnejo k njemu in ga vprašajo: »Kaj boš pa ti dal?« Odgovori: »Jaz nimam nič, kar bi lahko oddal.« In ta nadzornik reče: »Potem pa oddaj svojo dušo!« Na to pa Šalamov odgovori z neverjetno odločenostjo: »Duše ti ne bom nikoli oddal!« Ta ateist se je opiral na idejo duše, ki je sopomenka nekakšne prikrite, globoke religioznosti, ki nima nič skupnega z veroizpovedjo. Imel je občutek, da je v človeku nekaj božanskega.

     Bili so tudi takšni, ki so se med opazovanjem tega, kar se je v taboriščih dogajalo okoli njih, popolnoma izčrpali. Zgodovina Borowskega po vrnitvi na Poljsko, končana s samomorom, to, kar je pisal in kar je preživljal, dokazuje, da je bil pravzaprav poražen. Ampak bili so tudi takšni, ki so rešili del svojega "jaza". Na Poljskem me pogosto primerjajo z Borowskim – omenjajo naju kot primera dveh različnih stališč. Upravičeno, kajti jaz sem v taborišču vendarle ohranil nekakšno upanje, minimalno, ampak vendarle upanje. Takšen je smisel konca Drugega sveta. Nasprotno pa se je Borowski popolnoma izčrpal in njegove reakcije komunističnega publicista oz. feljtonista po vrnitvi z Zahoda v Varšavo so bile reakcije neprisebnega človeka, blaznega od sovraštva. Pisal je nepredstavljivo fanatične stvari, ki jih od njega ni pričakovala niti nova poljska oblast. Z vsem tem se je nekako moral soočiti, potem pa je nekega dne odprl plin. (…)

     Strinjam se s Camusovo teorijo – samomor je zelo dolg proces, podobno kot pri rastlini, katere rast je zelo težko zasledovati, ne vemo namreč, kje se je začela in kdaj je vzklila. In tudi za Levija[4] ja na koncu napočil zadnji trenutek.

     Menim, da pod nobenim pogojem ni mogoče živeti brez upanja. In čeprav se mogoče nekomu zdi, da je nesmiselno še naprej gojiti upanje, je vendarle, če hočemo kaj narediti, to brez upanja nemogoče. Človek, karkoli že počne, ne more živeti brez upanja, če pa se mu zares odvzame vsakršno upanje, takrat se zaroti proti samemu sebi. To pa je stanje skrajnega obupa, o katerem je pisal Kierkegaard.        

 

Gustaw Herling–Grudziński, poljski pisatelj, esejist, literarni kritik, novinar, vojak in jetnik taborišč, se je rodil leta 1919 blizu mesta Kielce v poljsko židovski družini.

Na Univerzi v Varšavi je do začetka druge svetovne vojne študiral poljsko filologijo ter pisal za številne časopise. Leta 1939 je s prijatelji ustanovil eno izmed prvih poljskih tajnih organizacij za neodvisnost. Zaradi poskusa pobega v Litvo je bil leta 1940 aretiran in poslan v zapore, na koncu pa je pristal v taborišču. Po gladovni stavki je bil leta 1942 osvobojen. Pretresljivi opis življenja v taborišču je leta 1951 objavil v knjigi Drugi svet (Inny świat). Po vojni je kot politični izseljenec med drugimi živel v Rimu, Londonu, Münchnu in Neaplju, kjer je leta 2000 umrl.

Gustaw Herling–Grudziński je od vsega začetka svoje ustvarjalnosti obravnaval socialne in politične probleme. V središču zanimanja pisatelja so bile teme zla, trpljenja, strasti in pravičnosti. Pisal je predvsem eseje, dnevnike in pripovedi. Njegova dela so bila na Poljskem do leta 1988 prepovedana, vendar pa so kljub prepovedi izhajala ilegalno.