Literarno branje prevodov poezije v DSP
Ko poezija zazveni v slovenščini
2. literarni večer prevajalskega natečaja zahodnoslovanskih jezikov FF UL
V novembru 2010 se je na Društvu slovenskih pisateljev odvil 2. literarni večer Prevajalskega natečaja zahodnoslovanskih jezikov FF UL. Ponovno smo se srečali študentje, profesorji in ostali navdušenci slovanskih jezikov, večera pa se je udeležil tudi prvi sekretar poljskega veleposlaništva Rafał Poborski. Prisluhnili smo nagrajenim prevodom poezije študentk bohemistike, polonistike in slovakistike, posebnost tokratnega srečanja pa je bila predstavitev prevajalske delavnice iz češčine in pogovor z njeno voditeljico, priznano prevajalko iz češčine in poljščine, Tatjano Jamnik.
Svoje prevode poezije iz različnih pesniških zbirk so nam prebrale: iz češčine Ana Žabkar Šalić (Karel Křepelka: Nejmenší slunovrat), iz slovaščine Diana Pungeršič (Miroslav Válek: Nepokoj in Eva Luka: Divosestra, Havranjel) in iz poljščine Lidija Rezoničnik (Wisława Szymborska: Tutaj in Adam Zagajewski: Dziki czereśnie).
Svež pridih smo večeru dale študentke bohemistike, ki smo predstavile prevajalsko delavnico Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, ki je septembra potekala v Izoli. Poleg delavnic iz angleščine, španščine, francoščine in nemščine je letos prvič potekala tudi delavnica iz slovanskega jezika, in sicer češčine. Prevajale smo prozo Jana Balabána Uršula ter poezijo Martine Komárkove Modlitební knížka (Molitvenik). Prevajanje je potekalo kot timsko delo, pri katerem je vsaka imela možnost izraziti svoje mnenje in predloge. Odprl se nam je nov pogled na prevajanje, zlasti na prevajanje poezije. Zaradi sodelovanja, skupnih interpretacij in pomoči Tatjane Jamnik smo lažje razumele interpretativno zapleteno delo Komárkove. Spoznale smo, kako trd prevajalski oreh lahko prevajalcu predstavlja vzpostavljanje ravnovesja med ritmom, rimo in pomenom. Vendar pa smo bile odlična ekipa in tako se je v učilnici včasih kar iskrilo od prebliskov in idej. Nastale prevode poezije Matrine Komárkove, ki smo jim ta večer prisluhnili, nameravamo objaviti tudi v reviji Mentor.
Sledil je sproščen pogovor s prevajalko Tatjano Jamnik, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doštudirala slovenski jezik in književnost ter se s češčino in poljščino seznanila v okviru lektoratov. V letih od 2002 do 2004 je delovala kot tuja lektorica slovenskega jezika na Masarykovi univerzi v Brnu, danes pa živi v Krakovu. Jeseni 2009 je prejela Priznanje za mladega prevajalca za prevod knjige Sežigalec trupel (Splalovač mrtvol) avtorja Ladislava Fuksa. Piše tudi poezijo in kratko prozo, v letu 2009 je izdala pesniško zbirko Brez. Z ljubljansko bohemistiko sodeluje kot članica strokovne komisije za prevajalski natečaj iz češčine in meni, da je to odlična priložnost za mlade prevajalce, da se preizkusijo in pokažejo svoje prevajalsko znanje. Odziv nanj je dober, saj smo v tem kratkem času njegovega obstanka že bili priča nekaj kvalitetnim prevodom. Meni, da se položaj zahodnoslovanskih jezikov v slovenskem prostoru izboljšuje, vedno več je možnosti za različne kulturno-umetniške povezave in sodelovanja, k čemur je gotovo pripomogel tudi obstoj relativno mladih študijskih smeri zahodnoslovanskih jezikov. Pravi, da se za študente teh smeri »ne boji«. Pri tem omeni še KUD Police Dubove, katerega predsednica je, in mednarodni projekt Zlati čoln, ki daje možnosti takšnega sodelovanja. Tatjana Jamnik nam je ob koncu še povedala, da je bila prevajalska delavnica iz češčine tudi zanjo pozitivna izkušnja in zanimiv izziv. Na vprašanje, ali lahko v prihodnosti pričakujemo ponovitev delavnice, je na naše veliko veselje odgovorila pritrdilno. To namreč pomeni nova sodelovanja, nove izkušnje, nove prevode in seveda nove literarne večere. Nasvidenje na prihodnjem!
Maja Rančigaj
Prevajalka Tatjana Jamnik (na sredini) z moderatorkama Ano Zorko (levo) in Majo Rančigaj (desno).
(foto Maria M. Nowakowska)
Skrajšano besedilo članka je objavljeno v reviji Glasoffil št. 22, leto 2011.